Po že precej prelitem črnilu o dodatkih za stalno pripravljenost, ki so si jih, sedaj že jasno, nezakonito izplačevali dekani in profesorji ljubljanske univerze, sem upal, da bo ta zgodba v ponedeljek dobila vsaj delni epilog. Izjava ministra za finance Dušana Marmorja, da bo po tem, ko je v žep pospravil 45.000 evrov, predsedniku vlade Miru Cerarju podal svoj odstop, je vlila nekaj upanja, da je malo etičnosti v tej vladi vendarle ostalo. A kaj hitro je sledila streznitev, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Premier je le nekaj ur zatem stopil pred javnost in naznanil, da odstopa ne bo sprejel, češ da se je minister opravičil, dejanje obžaloval in denar vrnil. Nekako nisem mogel verjeti, kaj slišim. Trmasto vztrajanje Cerarja, da minister ostane, tudi z izgovorom, da gre za najboljšega finančnika v Evropski uniji, je pokazalo vso bedo tranzicijske levice. Ta je sposobna največjo krajo spremeniti v popolnoma etično potezo.
To, kar si je privoščil predsednik vlade v ponedeljek, je šolski primer politika, ki opravičuje laž. Najmanj, kar sem pričakoval od Cerarja, je da odstop sprejme, k njemu pozove tudi ministrico za šolstvo Majo Makovec Brenčič, ki je sicer prejela nekaj deset tisočakov manj od Mramorja ter opozori tudi dekanko Metko Tekavčič, da bi bilo higienično, da o odstopu razmisli tudi sama. Nič od tega se ni zgodilo. Če sem bil najprej začuden, zakaj ni prišlo do takšnega scenarija, mi je kaj kmalu postalo jasno, da pač roka roko umije. Naivno bi bilo pričakovati, da bo akademsko profesorska smetana, ki nam vlada, s prstom pokazala na svoje kolege, še več, da bi te postavila na cesto. Mislim, da ni potrebno pojasnjevati, da niti en razlog v Mramorjevo opravičilo, ki ga je navedel premier Cerar, ne pije vode.
Že ves teden si poskušam odgovoriti na vprašanje, kakšno sporočilo je s tem dejanjem predsednik vlade poslal svojim državljanom. Eden od komentatorjev je spomnil na besede nekdanje generalne državne tožilke Zdenke Cerar, ki je dejala, da “vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje”. Njen sin je šel v ponedeljek še korak dlje in nam dal jasno vedeti, da “vsako kaznivo dejanje še ni svinjarija”. Kaj vse je torej pohodil predsednik vlade? V prvi vrsti je popolnoma razvrednotil govorjenje in napihovanje o etiki. Danes si upam trditi, da je z lažjo prišel na mesto, ki si ga ne zasluži, na mesto, ki mu ni kos, in na mesto, kjer lahko kradejo kot srake, nam pa govorijo, da ne vidimo prav.
Premier je pokazal in s ponedeljkovim dejanjem dokazal, da ni kos nalogi. Z besedno zvezo “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve!” je hotel pozornost preusmeriti od poglavitne teme. Ni mu uspelo, kajti če je kdo jamral, je jamral in jamra sam. Govoriti več kot sto tisoč brezposelnim osebam, več tisoč ljudem, ki živijo pod pragom revščine, upokojencem z zelo nizkimi pokojninami, družinam, ki komaj zvežejo mesec z mesecem, občinam, ki jim samo jemljejo, in še bi lahko našteval, da naj ne jamrajo, je višek cinizma, ki si ga predsednik vlade ne bi smel privoščiti.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
