A. Rebula, Socialni teden: Odložiti meč in začeti graditi mir

Zakaj smo tako sprti?

Živimo v tradicionalno zakoreninjeni sprtosti in to traja že stoletja. Kako ven? Moja zelo pogosta izkušnja je, da že mladi ljudje po prvem večjem sporu (razočaranju, prevari …) s prijateljem oziroma prijateljico ne znajo narediti novega koraka. Po mučni epizodi, v kateri so bili ranjeni, večina avtomatizirano izberejo enega od predvidenih odzivov, ki jih vidijo pri odraslih: prekiniti stik in se oddaljiti (med sorodniki vidijo primere vseživljenjske sprtosti, ki se je začela na ta način), poskusiti biti plemeniti, stisniti zobe in iti naprej, kot da ni (bilo) nič (v to je uvajala tradicionalna verska vzgoja), se maščevati in vračati udarce. Pogosto se ti odzivi izmenjujejo in ista oseba ravna zdaj tako ali drugače, glede na to, s kom ima opravka.

Naučeno ločevanje

Razhod s prijateljico se lahko že pri petnajstletnici spremeni v vseživljenjsko ločenost, če ne že v nenehno oviranje druga druge, in utrdi prepričanje, da je svet razdeljen na tiste, s katerimi lahko gojimo odnose, in tiste, ki si tega ne zaslužijo. Ljudje pa ustvarjamo nesporazume vsak dan, zato je mir možen le, če so vsi usposobljeni za sprotno in nenehno uravnavanje nesoglasij, prepoznavanje tega, kdaj so koga nehote prizadeli, in sposobnost, da to razpletajo ter drugemu ponujajo možnost, da se odzove na nov način.

Če niti na osebni ravni ne znamo gojiti kulture miru, potem možnosti, da bomo znali izpeljevati narodno spravo, sploh ni. Procesi sprave so namreč zgodba z mnogimi poglavju, v katerih je treba izpeljati vrsti zahtevnih premikov v globini človekovega občutenja (ne le mišljenja), kot lepo pojasnjujeta knjigi z naslovom Kako odpustiti (Jean Monbourquette, Slomškova založba 2006) ali Vera vase (A. Rebula, J. Prebeg, ART).

Začeti osebno

V družinah, ki se zdijo harmonične, mladi pogosto odraščajo ob starših, med katerimi ni tiste prave bližine, predanosti in topline, ki se rodi samo iz iskrenega izražanja ter spoštljivega iskanja izhoda v trenjih. Običajno zakonci nihajo med tiho vdanostjo, češ, kaj drugega pač ni možno in končno ni tako hudo – ter občasnimi eksplozijami zamere in očitkov. Nismo se mogli naučiti izražanja sebe, dogovarjanja, urejanja sporov in procesov poravnave, ko pride do bolečine, ker naša družinska in rodovna tradicija teh poti ni izhodila. Treba jih je šele utreti.

Lahko mi poveš, ne boš obsojen(a)

Sposobnost poravnave se začne z nego sposobnosti izražanja sebe in poslušanja drugega ter z ustvarjalnim preseganjem starih vzorcev v osebnih odnosih. Izražanje sebe zahteva občutek, da smo ob drugem vsekakor na varnem, da zna poslušati naš pogled na resnico, čeprav boli, in da nas ne bo zapustil, če spregovorimo. Biti čustveno varni ob drugem v trenutkih nerazumevanja, pa je kar zahtevna zadeva, ki je ne obvladamo, če je ne vadimo dovolj dolgo.

Kje pa naj bi jo vadili?

Sprave ni mogoče vaditi v okolju, kjer se vsi glede vsega strinjajo. Učimo se je v sprejemanju različnosti v družini ter tudi v iskanju srečanja z ljudmi, ki nas ne razumejo, odklanjajo ali celo napadajo in zaničujejo, ne sodijo v naš krog in nas nočejo v svojem. Starši, ki so otrokom vzgled srečevanja drugih brez strahu, otroke najbolje uvedejo v svet, kot je danes. Z nasiljem in grobostjo se lahko sooči le zelo zakoreninjen otrok, vajen soočanja in reševanja konfliktov na lastnem domu. Miroljuben človek ni uboga reva, a tudi ne razkačena žrtev; je močan, potrpežljiv, prepričan v svojo smer in zato miren.

Sprava se začne na lastnem domu

Graditi mir se torej učimo vsak na lastnem domu. Pogosto zaradi želje, da bi vladala mir in ljubezen, zakonci vzpostavljajo neke vrste cenzuro, ki prepreči vsak konflikt in vse člane obvezuje, da se prilagajajo skupnemu idealu. Konflikt je pogosto doživet kot tragedija, sesuvanje družine in izdajstvo skupnega ideala.

Več lahko preberete na socialniteden.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.