A. Puhar, Slovenski čas: “Nepravi” antifašist

Eugen Kogon, pisec temeljne knjige o sistemu (ne le) nacističnih koncentracijskih taborišč

Osvoboditev? Svoboda? Ko se je pred sedemdesetimi leti končala vojna, so ljudje na najbolj živ, pretresljiv in dramatičen način doživljali pomen teh osupljivih besed. Ko bi morali izbrati, kje je bilo to doživljanje najbolj intenzivno, bi bila to zanesljivo nemška koncentracijska taborišča. Nobena druga nesvoboda sredi evropskega 20. stoletja ni imela tako strašnih potez, zato tudi osvoboditev ni nikjer drugje pomenila take prelomnice.

Ko so zahodni zavezniki osvobajali Evropo in z njo taborišča (Bergen Belsen, Dachau, Buchenwald, Natzwiller itd.) so naleteli na nepojmljive strahote. (Res je, tudi vzhodna, se pravi Rdeča armada je naletela na nepojmljive strahote, znamenite so predvsem tiste v Auschwitzu; žal je o tem osvobajanju, odzivih in reakcijah malo znanega.) General Eisenhower je pri priči alarmiral vse zavezniške vlade in kmalu je bila z nalogami poročanja razposlana na pot množica reporterjev, fotoreporterjev, pisateljev, snemalcev ter intervjuvanja in zasliševanja veščih ljudi. Pri zbiranju pričevanj in analizi podatkov je najvidnejšo vlogo odigral Eugen Kogon, ki je po Hitlerjevih taboriščih prebil celih šest let, največ v Buchenwaldu. V slabem letu je objavil knjigo Der SS-Staadt, ki si je osvojila ugled temeljne knjige o sistemu nemških koncentracijskih taborišč (kar je tudi njen podnaslov). Pri nas je avtor komaj znan, prav tako njegova najbolj znamenita knjiga.

Kako na kratko opisati leta 1903 rojenega Kogona? Bil je sociolog in zgodovinar, ki se je že v mladosti uveljavil v nemškem govornem prostoru kot pogumen novinar in politični analitik. Bil je levičar in izrazit nasprotnik prihajajočega ter leta 1933 etabliranega nacizma. Njegovo levičarstvo je bilo krščansko-socialistične barve in to prepričanje je, v raznih variacijah, ohranil vse življenje – s poudarkom na čutu za »ponižane in razžaljene«, za duhovne komponente … Vsaj trikrat je bil aretiran, preden so ga kar trajno obdržali za rešetkami in žico. Najdlje v Buchenwaldu, na robu Weimarja. Tam je – v nasprotju z mnogimi – ostal živ (tu je v oklepaju treba reči, da so imeli nemški interniranci boljši položaj kot drugi, kajti v osnovi je bil nacizem tako rasističen, da je to vplivalo tudi na ocenjevanje političnih nasprotnikov).

Poleti 1945 je Kogon zbral ekipo lagerskih veteranov različnih narodnosti in političnih nazorov, ki so opisali svoja in svojih sotrpinov doživetja (in smrti). V kombinaciji s svojim bogatimi izkušnjami jih je sistematiziral in ustvaril logično, prepričljivo pripoved o tem, kaj so nacisti s svojo kazensko politiko hoteli, kaj se jim je posrečilo, s kakšnimi metodami itd. Leta 1946 je bila knjiga že objavljena (in takoj prevedena v angleščino). Kogon je pomagal ustanoviti tudi VVR, nemško društvo preganjanih od nacističnega režima, v osnovi društvo za samopomoč in ohranjanje spomina na prestano trpljenje, z znano zavezo, »da se nikoli več ne ponovi«. Za nemško intelektualno in moralno obnovo je bila izredno pomembna tudi ustanovitev mesečnika Frankfurter Hefte (Kogon z več prijatelji). Bila je krščansko-socialistična po nazorski usmeritvi, izrazito angažirana v predstavljanju in analiziranju dilem, ki so se pred človeštvom in zlasti pred Nemci pojavile po tako strašnem moralnem padcu, kot se je zgodil med nemškim osvajanjem Evrope in s koncentracijskimi taborišči.

Eugen Kogon je zastopal neomajno stališče, da je dolžnost bivših lagerašev svariti pred zlom, ga prepoznavati, opozarjati na nehumanost v vseh pojavnih oblikah – kar je pomenilo tudi registrirati sodobna koncentracijska taborišča in nastopiti proti njim. Takoj v drugi izdaji Der SS-Staadt (leta 1947) je vključil tudi poglavje o novih koncentracijskih taboriščih, ki so jih na nemškem ozemlju, zasedenem od Sovjetov, uredile sovjetske oblasti. S takimi pogledi in dejanji je izzval hudo nasprotovanje komunistov, ki so se upirali angažmaju proti sodobnim lagerjem. Nasploh pa so imeli tudi zelo drugačne poglede na fašizem (o nacionalnem socializmu so neradi govorili).

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.