A. Puhar, Slovenski čas: Plasti prešernovanja

Prav zanimive obletnice bi se lahko spomnili. S pomočjo pisatelja Vitomila Zupana, ki ga imamo te dni v mislih, knjigah, člankih in razstavah zaradi stote obletnice rojstva. In seveda s pomočjo tistih, ki so prispevali k raziskovanju in spominjanju nanj. In tu bi skoraj morala biti prvoosebna. Zadnje leto sem veliko hodila po Zupanovih sledovih oziroma »na grič« in na teh poteh opazila tudi toliko nizkotnosti, da me je včasih zvilo. Pri nagradah bi se dalo reči, da je Zupan skupaj s počastitvijo doživel tudi največjo osramotitev. Mogoče bi se dalo tudi reči, da je prešernovanje doseglo najnižjo točko.

O Prešernovih nagradah in njihovem podeljevanju se februarja 1984, v Orwellovem letu, ni več samo veliko govorilo (čenčalo, ugibalo, zabavljalo, godrnjalo, ugovarjalo, z zadržano sapo navijalo …), ampak se je tudi že nekaj več kot nekoč objavilo. Družba, ki je bila na zunaj skrbno pospravljen svet, je tedaj začela pospešeno kazati tudi podtalne tokove, z njimi pa razlike oziroma huda nasprotja. In tako se je pred tridesetimi leti zgodilo, da je prišlo na dan, kako vroče je v spodnjih plasteh prešernovanja. Ena komisija je protestno odstopila. Druge so trmasto vztrajale pri svojem. Upravni odbor Prešernovega sklada je sprejel odločitev, ki je v krogih oblasti obveljala za nevzdržno, očitno so člani stisnili v kot predsednika. Res, sem in tja je bilo tako tudi prej. A zdaj je nenadoma nagrajevalec javno in v obraz dal v nič nagrajence. In politiki, ki so stali za njim in za »svojimi« nagradami, so bojkotirali nagrajence in jim niso hoteli seči v roke. Zgodila se je »zblojena in umazana igra«.

Ko je prišel predvečer praznika 1984, so se (po hudih spopadih v komisijah in upravnem odboru in oblastnih komitejih) v prvo vrsto velike dvorane v Cankarjevem domu posedli trije dobitniki Prešernove ali velike nagrade: arhitekt Oton Jugovec ter pisatelja Tone Pavček in Vitomil Zupan. Prvi književnik je bil odlikovan predvsem za pesniško zbirko Dediščina, drugi za ves opus, poimensko pa so poudarili Menuet za kitaro (na petindvajset strelov). A obrazložitvi se po tonu razlikujeta. Pri Zupanu je sodba dokaj zadržana in neizrazita. Medtem ko je bila Dediščina označena za »trajen prispevek v zakladnico«, pri Zupanu česa takega niso zapisali in izrekli. A to potezo so zaznala le bolj tanka ušesa. Pri uvodnem govoru so bile stvari gromko postavljene in jasne tudi tistim brez posluha. Predsednik Upravnega odbora Ivo Tavčar je začel z opravičilom tistim, ki »nagrade niso dobili, a bi to zaslužili« (in ne s čestitko tistim, ki so jo). Nato je potožil, da več pomembnih ustvarjalcev ni bilo niti predlaganih. Sledilo je grenko opozorilo, da vsa nagrajena dela ne bodo zapustila enakih sledov. Ampak saj kriteriji so itak nejasni …

Besedo prepuščam pesniku in uredniku Tonetu Pavčku, ki je sedel tam, jezen in osramočen, nato pa čez nekaj let (in v bolj svobodnih časih) v spominih na Zupana zapisal: »Potem so sledile govorance in vse bolj se je celo meni, nedolžnemu pri vsej stvari, zdelo, da je igra pokvarjena, zblojena, umazana. Govornik na odru, tik pred nami slavljenci v prvi vrsti, je slamorezil o zasluženih in nezasluženih nagradah, o nedoločljivosti in nezanesljivosti kriterijev in se opravičeval odličnikom, onim v prvi vrsti balkona, da smo bili mi, v prvi vrsti parterja, povzdignjeni v slavo Prešernovih nagrad, ki so politične – se pravi njihove. Kajpak je bilo vse to zaradi Vitomila. Tako se je spet izkazala stara slovenska resnica: da ne znamo in ne moremo storiti ničesar, ne da bi stvar zavozili, zapacali, zasrali.«

Več lahko preberete v Slovenskem času.