Izključitev dolgoletnega predsednika iz nekdaj velike stranke je v vsakem primeru žgečkljiva novica. Marjana Podobnika bi bilo morda pretirano imenovati ustanovitelja Slovenske ljudske stranke, a je gotovo najzaslužnejši za to, da si je njegova tedanja druščina dokaj rokohitrsko prisvojila častitljivo ime z bogato zgodovinsko dediščino. Ob tem so mnogi zmajevali z glavo že tedaj, ko je bila ta nova Slovenska ljudska stranka še krepko nad vodo. Toliko bolj se jim mora srce parati zdaj, ko vse kaže, da preti celotni zgodbi nekakšna tiha evtanazija. Da se bo tisto, kar se je začelo kot ep o edini stranki v slovenski zgodovini, ki bi se vsaj malo po pravici imenovala ljudska, saj je tam na vrhuncu svojih uspehov v vsaj približno demokratičnih pogojih redno nagovarjala nekako tri petine tukajšnjega življa (štirih petin iz leta 1938, na katere se občasno kdo sklicuje, ji zaradi specifičnih značilnosti politike v pozni predvojni Jugoslaviji ne moremo priznati), zaključilo z nespektakularnim padcem z odra, ki ga skoraj ne bo več opaziti.
Čeprav je Podobnikovo neprostovoljno slovo od toneče SLS tragikomično, ni čisto brez vzporednic. Marsikdo se bo spomnil, da so v južni soseščini pred dobrimi šestimi leti iz stranke, ki jo je deset let vodil, ne samo izključili, marveč celo izbrisali dolgoletnega premierja Iva Sanaderja. Hrvaška demokratična skupnost (HDZ) je sploh poseben fenomen, saj njena članica ni več niti Sanaderjeva naslednica Jadranka Kosor. Na Hrvaškem so turbulence nedavno zajele tudi nekakšno sestrsko stranko SLS s podobno zgodovinsko pomenljivim imenom Hrvatska seljačka stranka. Donedavni predsednik bo na volitvah čez dva tedna nastopil na drugi listi kot njegov naslednik. No, iz severne soseščine prihaja drugačna zgodba. Arhitekt do letos največjih uspehov avstrijskih svobodnjakov, pokojni Jörg Haider, se je leta 2005 od svojega otroka odcepil kar sam. A čeprav mu je sprva v novo druščino sledilo kar devetdeset odstotkov poslancev, se zadeva dolgoročno ni obnesla in je kmalu po ustanoviteljevi smrti zdrsnila v nepomembnost. Svobodnjaki s staro nalepko pa, nasprotno, zaradi dopinga v podobi begunsko-migrantske krize cvetijo bolj kot kadarkoli prej.
Slovensko ljudsko stranko in njeno predhodnico manj zvenečega imena, Slovensko kmečko zvezo, je od vsega začetka tepla huda neprijetnost. Kadrovsko nekako ni bila kos velikemu prilivu volivcev. Danes komaj kdo še ve, da so krščanski demokrati znotraj Demosove koalicije resda dobili posamič največ glasov v proporcionalnem delu (kmetijci so zaostajali manj kot pol odstotne točke), da pa je Slovenska kmečka zveza imela v trodomnem parlamentu največ poslancev izmed vseh Demosovih skupin, predvsem zaradi odličnega izplena v takratnem zboru občin. Vendar se to ni preveč poznalo. Razen zelo prepoznavnega člana predsedstva, nekdanjega Podobnikovega zeta Ivana Omana, in predsednika najprestižnejšega takratnega skupščinskega zbora so v Peterletovi vladi imeli vsega enega, kmetijskega ministra. Pa še ta je kmalu pobegnil h krščanskim demokratom.
Podobnik je bil potem tisti, ki je SLS popeljal do neslutenih višin, sicer v ničemer primerljivih s tistimi predvojne soimenjakinje. Leta 1996 je po več kot dveletni dokaj neskaljeni romanci z Janezom Janšo v opozicijskih klopeh nekdanjo kmečko stranko obkrožil skoraj vsak peti volivec, ki se je primajal na volišče. Podobno kot Peterle leta 1990 se je zdaj Omanov zet namesto Janše znašel v vlogi povsem nepričakovanega mandatarskega kandidata desnosredinske opozicije. Do uspeha mu je manjkal dobesedno en glas, saj so imele stranke, ki so ga bile pripravljene voliti, dokler se mandatarski poker v začetku leta 1997 ni končal z zdaj že malo pozabljeno puckijado, na razpolago petinštirideset poslancev. Davek ob izjemnem prirastku glasov je bil resda znaten. Da bi jim lahko ustregla, se je morala kadrovsko šibka SLS okrepiti s številnimi ljudmi, za katere je nekako zmanjkalo prostora na vozu postkomunističnih strank. Zadostuje naj, če omenim zgolj ime Tita Turnška, ki je bil do “afere kombi” obrambni minister iz kvote Slovenske ljudske stranke.
Več lahko preberete na vecer.com.
