Čeprav je za rep še ujela relativno večino vseh evropskih parlamentarcev, je Evropska ljudska stranka gotovo osmoljenka letošnjih volitev v evropski parlament. Če sicer ne pretirano karizmatičnemu Jean-Claudu Junckerju za nameček še ne bo uspelo prepričati kolegov iz strankarske družine, naj ga katapultirajo na položaj predsednika evropske komisije, kar je bilo volilcem predstavljeno kot že izgotovljena zadeva, bo neuspeh še bolj pekoč.
Da se je znatna prednost, ki je obstajala, vse od evropskih volitev leta 1999, ko so se evropski konservativci na krilih nezadovoljstva z levosredinskimi vladami v skoraj vseh poglavitnih velikih članicah Evropske unije sprehodili do zmage, letos skoraj povsem stopila, je v prvi vrsti znova posledica dogajanja v največjih državah. Njegova obraza sta Marine Le Pen v Franciji, ki je še več sivih las kot Zveza za ljudsko gibanje naredila vladajočim socialistom, na eni strani in nekoliko spregledani veliki zmagovalec evropskih volitev Matteo Renzi v Italiji na drugi strani. Pri slednjem bi se v EPP resda lahko tolažili, da je v njihove vrste vse tja v 21. stoletje sodila tudi njegova politična domovina, a je tolažba dokaj jalova, ker je novi italijanski premier vseh enaintrideset poslancev Demokratske stranke varno parkiral med parlamentarce socialistov in demokratov. Če k temu dodamo znaten minus krščanske demokracije v Nemčiji, še potenciran zaradi odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti volilnega praga na evropskih volitvah, dobimo Junckerjev izhodiščni položaj, ki je za kar nekaj stopnic slabši od Barrosovega leta 2004 in leta 2009.
Kaj bi šele bilo, če članov evropskega parlamenta ne bi volili v enajstih srednje- in vzhodnoevropskih nekdanjih socialističnih državah. V njih si je Evropska ljudska stranka zagotovila kar 81 od 199 sedežev in Schulzeve socialdemokrate prehitela za celih šestintrideset mandatov. Brez omenjene prednosti bi se nekako dvajset poslancev naskoka spremenilo v slabih dvajset poslancev zaostanka, Junckerjeve delnice pa bi celo mimo prerivanja pred lastnim golom izgubile skoraj vso vrednost. A za evropske volitve na vzhodu Unije sta že od nekdaj značilni dve stvari. Da pride na volišča precej manj volivcev in da celoten izid sili bolj v desno kot na ravni celotne povezave. Seveda je Evropska ljudska stranka brez nekaj perja tokrat ostala tudi na vzhodu. Najbolj se ji je pravzaprav zalomilo kar v obeh največjih nekdanjih socialističnih državah v EU, zlasti v Romuniji. Preobrat na državni ravni iz leta 2012 se je tokrat prenesel na evropsko. Koalicija okoli socialdemokratov premierja Victorja Ponte je pobrala polovico od 32 sedežev, medtem ko jih je trem udom Evropske ljudske stranke uspelo napaberkovati komaj devet. Slika utegne postati precej drugačna, če bo meso postal napovedani prestop nacionalnih liberalcev, še dovčerajšnjih Pontovih partnerjev, v njen tabor, s čimer bi ponovili že precej časa oddaljeni salto madžarskih mladih demokratov Viktorja Orbana.
Več lahko preberete v Dnevniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
