Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je bil letošnji maj mesec komunistične propagande. Že konec aprila so levičarji iz »zgodovinske ropotarnice« potegnili lažne in polresnične dogodke iz časov, ko so bili njihovi voditelji tesno povezani s sovjetskim komunističnim režimom in ne s slovenskim narodom, kot trdijo danes.
Po zmagi s pomočjo imperialističnih sil oziroma po koncu druge svetovne vojne, smo Slovenci 45 let še vedno živeli v »blaginji« komunističnega pomanjkanja. Zato smo morali številne življenjske potrebščine »švercati« iz držav »grdega« kapitalizma. In to smo počeli zgolj zato, ker komunistični »veljaki« niso pustili, da bi se v državi s socialistično ureditvijo razvajali z izdelki kapitalističnega sveta.
To je 27. april dan, ki ga komunisti še vedno poveličujejo kot dan »D« (OF), pa čeprav se tistega dne ni zgodilo nič. To je v enem izmed zadnjih intervjujev potrdil tudi oče slovenskega komunizma Edvard Kardelj. Njegovi učenci oz. »potomci« pa še po 40 letih od njegove smrti ne verjamejo njegovemu besedam, pač pa brez vsakega spoštovanja do svojega »učitelja« sanjajo o dogodku, ki ga v resnici nikoli ni bilo.
Nato je sledil prvi maj – praznik dela, ki so ga v Evropo, še preden so ga začeli praznovati slovenskimi komunisti, »uvozili« iz ZDA. A glej ga zlomka: naši levičarji so ga kmalu po drugi svetovni vojni vzeli za »uspešnico« komunizma in temu sledijo (verjamejo) še danes. Tako so nas učili tudi v osnovni šoli. Takratni komunisti so nas v tistih »zlatih« časih za prvi maj vabili na Rožnik, Jošt … ali kakšno drugo vzpetino, kjer so nam njihovi agitatorji prijazno, brez grmenja po delodajalcih in vladajoči komunistični eliti govorili vse najlepše. Z vsemi presežki so hvalili komunistično oblast ter uspehe njenega delovnega ljudstva.
Takrat nas niso spodbujali k temu, da moramo zahtevati višje plače, tako kot to danes počnejo sedaj vodilni sindikalisti. »Če nam jih ne boste dali, si jih bomo pa vzeli sami …«, je pred časom, na protestnem shodu pred vladno palačo »grmela« Ljerkićeva, prva sindikalistka Svobodnih sindikatov Slovenije.
Govornica bi v času komunizma za tak poziv dobila povabilo za dopust na Goli otok, kjer bi se igrala s prenašanjem kamenja iz enega kupa na drugi drugi del nekje drugje na tem pustem in skalnatem otoku. V tistih časih so nam govorili le o vrednotah in uspehih Komunistične partije in njenega vodje Tita, ki je nas opazoval iz vseh izložbenih oken ter skrbno cenzuriranih obcestnih transparentov.
Danes pa je to vse drugače. Tovariši politiki, če mednje štejem ljubljanskega župana, so polni kritik na račun delodajalcev in delavskih pravic, katerih kršitelji so prav oni.
Ko smo po letošnjih prvomajskih prazničnih in predvolilnih shodih zares stopili v majski delovni dan, pa se je začela tudi tista prava predvolilna evforija za osem sedežev Evropskega parlamenta.
Kampanja je bila na prvi pogled umirjena, a vendarje bila izjemno prefinjena. Najbolj zagreti kandidati iz strank levega bloka se, kljub novinarski korektnosti pri postavljanju vprašanj, niso pustili zmesti. Predvsem so, to je že postala slovenska politična mantra, zelo zvito, a vendar dovolj slišno, napadali stranko SDS. Ta ima po njihovem mnenju spornega voditelja Janeza Janšo, s katerim nihče o njih ne želi sodelovati. Tako se je lahko razumelo tudi predstavnike krščanske stranke NSi, tudi njihove kandidate med volilno kampanjo.
Kljub temu je zanimivo, da so skozi celo kampanjo prav vse stranke, ki nasprotujejo sodelovanju z najbolj uspešno stranko na volitvah, poudarjale pomembnost »sodelovanja za dobrobit države«. Dvojna morala!? Ni kaj! Pa vendar je ponovno zmagala SDS, ki se ji je letos pridružila SLS. In Slovenija je znova pokrita z rumeno barvo.
Da je bila udeležba na volitvah med najnižjimi v EU, je kriva predvsem medijska propaganda. Javno izpostavljanje »visokih!?« plač evro poslancev, je bila voda na mlin slovenski »fovšiji« in zavisti: »Samo za plače se jim gre!« Zato tako nizka udeležba, lahko bi rekli kar bojkot zaradi osmih bruseljskih plač. Sramota za slovenski narod, ki na račun članstva v EU živi bolje od ostalih narodov, s katerimi smo bili povezani v nekdanji Jugi.
Kljub vsemu sem prepričan, da se je za te osme prestižne sedeže vredno boriti. Tisti, ki jih na koncu tudi dosežejo, pa morajo imeti veliko znanja in tudi drugih kvalitet, da postanejo v Bruslju slovenski ponos.
Če iskreno pomislim, smo volivci, kljub nizki udeležbi, izbrali vsaj polovico ustreznih in sposobnih poslank in poslancev, ki bodo znali, vsaj tako upam, v naslednji petih letih modro in pametno zastopati Slovenijo in Evropo v duhu socialnih in krščanskih vrednot, na katerih je Evropa zgrajena in stoji. Z izgubo teh vrednot lahko Evropa in z njo njeni narodi padejo v kaos, predvsem zaradi nepremostljivih verskih in kulturnih razlik, ki pri evropski narodih vzbujajo strah.
V predvolilni kampanji je nastopalo 14 strank s preko sto kandidatk in kandidatov. Na tem podiju je bilo veliko gneče in na koncu veliko razočaranih. V času predvolilne kampanje so nam mediji ponujali zgolj lepe besede o pomembnosti volitev v evropski parlament. Prepričati so nas želeli, da nam le zmaga evropskih levih strank lahko prinese bolj socialno, pravično in zeleno Evropo. Le tega nam niso znali povedati, kako jim bo to uspelo narediti.
Predvsem sem pogrešal razprave o tem, kaj vse smo v Sloveniji zgradili z denarjem iz evropskih skladov in s pomočjo kohezijskih sredstev. Koliko vrtcev, šol, programov za izobraževanje, za znanost itd., … je bilo izvedeno. Koliko cest je bilo zgrajeno s pomočjo teh sredstev, koliko smo prejeli kmetijskih subvencij in še vrsto drugih ugodnosti. In kaj vse bomo v prihodnje uspeli zgraditi s pomočjo Evrope, da nam bo v prihodnje bolje in lažje.
Nič od tega nam niso znali povedati, njihove razprave na predvolilnih soočenjih so se vrtele v duhu vsi proti vsem, ki se ne strinjajo s politiko promuslimanske emigracije, oziroma o sprejemanju muslimanskih »vojakov« v naše domove. Je to rešitev za narode Evrope