Ko sem pred dobrima dvema letoma obiskal Belorusijo, sem doživel eno večjih presenečenj v svojem življenju. Pravzaprav ni bil razkorak med pričakovanji in videnim skoraj nikjer večji kot prav v tej deželi. Namesto socrealistične sivine so me pričakala svetla mesta, dobre ceste (bistveno boljše kot pri poljskih sosedih), okusno in dovolj izzivalno oblečene mladenke ter zlasti nepojmljivo nizke cene. Beloruski rubelj že tako ni kaj veliko vreden, pa še tisto sorazmerno nizko na meji zamenjano vsoto je bilo skoraj nemogoče porabiti. Ko smo primerjali podatke o (absolutno sicer skromni) povprečni plači s cenami, smo prišli domala do sklepa, da gre za nekakšno evropsko imitacijo Indije Koromandije. In če so na podeželju o svojem predsedniku Aleksandru Lukašenku govorili šepetaje in strahoma, so se knjigarnarke v mondenem Minsku, kjer imajo imenitne lokale, kakršnih še Ljubljana ne premore v obilju, vsaj s tujci dokaj sproščeno norčevale iz njegovega že za generalisima razglašenega šestletnega pamža.
Glede na zgoraj povedano bi morali biti v Ukrajini šefu države Viktorju Janukoviču (možakar ima, mimogrede, beloruske korenine) pravzaprav hvaležni, ker si je že kot ministrski predsednik med letoma 2002 in 2004 in potem kot predsednik države od leta 2010 na vso moč prizadeval, da bi tudi svojo deželo čim bolj približal Lukašenkovi Belorusiji. Zunanjemu opazovalcu nekako ni jasno, zakaj je njegovo delo tako malo cenjeno in se dajo ljudje celo zapreti ali kar ubiti, samo da bi se ga znebili.
Pri vsem tem je Janukovič na videz vse naredil prav. Dosledno je prekopiral vse zmagovite poteze beloruskega soseda. Komaj je dobro prišel na oblast, je začel spreminjati volilno zakonodajo. Čisti proporcionalni sistem je »obogatil« s pridihom tudi v naših krajih vse bolj opevane nestrankarske demokracije v enomandatnih okrožjih. Učinek ni izostal: ukrajinski parlamentarizem se je najprej na lokalni, nato pa še na državni ravni začel pomikati v smeri beloruskega, kjer vsaj že zadnjih petnajst let igra teče v skladu z mantro »vsi neodvisni, vsi za Lukašenka«. Odstop kijevskega župana je izkoristil za imenovanje sebi všečnega zasilnega upravitelja (revež je bil sicer med tem suspendiran, pač v času, ko je še kazalo, da bo tak kozmetični popravek pregnal opozicijo z ulic) in za nedoločen čas prestavil volitve v mestu. Ustavno sodišče je prilagodil novim razmeram v zadostni meri, da je pripoznalo ustavne spremembe iz leta 2004, s katerimi se je Ukrajina najbolj med vsemi nekdanjimi sovjetskimi republikami zunaj Baltika in Moldavije približala idealu parlamentarne republike, za protiustavne.
Ko si je na tak način kot predsednik zagotovil vso oblast, je lahko prešel še v zaključni napad, ki je sosedu resda uspel že tam leta 1996. Lotil se je zapiranja vodilnih predstavnikov opozicije, kakšen je po beloruskem scenariju kdaj tudi izginil. Od Lukašenka se je sočasno naučil, kako se da to na prvi pogled nedemokratično početje dvakratno ali celo trikratno unovčiti. Najprej je opozicijski politik za zapahi manj nevaren, nato je mogoče njegovo izpustitev ali, kar je še bolje, zgolj obljubo njegove izpustitve zlasti v pogajanjih z bruseljskimi birokrati zamenjati za kakšne otipljive koristi ali vsaj odpustke za nadaljnje korake na poti proti Belorusiji. Seveda bi bila mala (ali velika) Belorusija v Ukrajini torzo, če ne bi Janukovič našel še svojega Jurija Pavljučenka, zadolženega za učinkovito dušenje javnega nezadovoljstva. Zdi se, da ga je našel v odličnem notranjem ministru Vitaliju Zaharčenku, ki mu je malo mar za govoričenje o demokraciji, po katerem mora včasih poseči celo njegov šef, in se raje zanese na pendrek.
Ukrajinski predsednik se mora v teh dneh zelo spraševati, kako da kljub vloženemu trudu ni sadov.
Več lahko preberete v Dnevniku.
