Kot je znano, je za slovensko premierko Alenko Bratušek precej uspešnih štirinajst dni. Ne le da se je njen politični nemezis znašel tako rekoč v politični oslovski klopi, ne le da je na merilniku politične temperature prilezla že tik za od umazanije vsakdana precej odmaknjena Pahorja in Potočnika. Za višnjo na torti prejšnjega tedna je poskrbel sam naslednik prvaka apostolov in ji namenil nekaj svojih dragocenih minut.
Glede na to, da volilna baza Bratuškove ustanovo, na čelu katere je omenjeni možakar, papež Frančišek, načeloma umešča v svojo civilno nesveto trojico, kjer ji v najobičajnejši kombinaciji družbo delata Jože Pučnik in Janez Janša, je v rokovanju z nekdanjim kardinalom Bergogliem nemara protislovno gledati pomemben premierkin dosežek. Ampak na Slovenskem, pa še kje, čudni pojavi niso prav redki. In kot se v povprečnem Slovenki ali Slovencu rada mešata vzvišeno zaničevanje do sleherne politike kot obrti in klečeplazno malikovanje konkretnega politika, ki se naključno pojavi v bližini, pogosto ne vidita nobenega nasprotja med pošiljanjem domnevno okostenele institucije v zgodovinsko ropotarnico ali še na kak manj prijazen kraj in očaranostjo nad pisano maškarado, povezano z njo, ki vendarle priča, da gre za nekaj vzvišenega in pomembnega. V tem primeru je vsa stvar dobila še dodatno razsežnost, saj je Frančišek za razliko od svojega resnobnega predhodnika nemudoma obveljal za pristnega prijatelja najširših ljudskih množic, kar je vsekakor tudi ambicija Alenke Bratušek. Vatikanski obisk je torej ni povzdignil zgolj v očeh tistih državljank in državljanov, ki celo teoretično kaj dajo na katoliško podstat slovenske družbe.
Če je epizoda zadetek v polno z njenega vidika, bi morali biti po precej razširjenem mnenju občutki na strani njenih gostiteljev bolj mešani. Kajpak ni dvoma, da je bilo kolesce njenega obiska v počasi, a zanesljivo delujoč vatikanski stroj vgrajeno že pred časom, toda njegovo skoraj popolno sovpadanje z domačo premierkino apoteozo (ali, če uporabimo za odtenek primernejši izraz, kanonizacijo), ki je sicer na preklic, pa kaj bi tisto, lahko v kom vseeno pusti kanček nelagodja. Skoraj je namreč videti, kot bi slovenski kardinal in argentinski papež naravnost pohitela, da se pravočasno in še pred drugimi poklonita očitni (trenutni) zmagovalki tradicionalnega prerivanja na sceni neke v človeških očeh morda nepomembne, zato pa v očeh Boga in njegovih predstavnikov na Zemlji vsekakor pozornosti vredne podalpske republike. Če dodamo še nedavno, resda v krizni kontekst postavljeno novico, da nič več ne velja obdavčitvena imunost cele vojske po slovenski deželi posejanih katoliških cerkva in kapelic (kakopak tudi ne muslimanskih molilnic in sinagog), je videti položaj še manj jasen.
Ko bi bili v sivem devetnajstem stoletju, bi komu zlahka padlo na um, da Bratuškove prejšnji četrtek že nista mogla sprejeti pokončni kardinal in svetniški rimski škof in da ta dva v resnici ždita varno spravljena v eni od mitičnih vatikanskih ječ, takšne nedoslednosti pa uganjata njuna podtaknjena dvojnika. Nekaj podobnega je, kot je literarno mojstrsko opisal Cerkvi nikakor naklonjeni André Gide, prevevalo francoske katoličane pred kakšnimi sto tridesetimi leti, ko je nenadoma postalo mogoče, da se bo papež Leon XIII. sprijaznil, da je Francija pač republika in da zaradi tega ni konec sveta.
Več: Dnevnik
