Komaj dober mesec po burnih februarskih dogodkih se zlahka zdi, da revolucija v Ukrajini začenja žreti svoje otroke. Umik boksarja Vitalija Klička, ki je ob sedanjem ministrskem predsedniku Arseniju Jacenjuku med vsemi uveljavljenimi politiki med ljudmi na Majdanu prebil največ časa, vsaj na prvi pogled diši po kapitulaciji vetra sprememb pred realno politiko. Njegov naskok na županski stolček prestolnice Kijev, srca revolucije, je sicer lahko tolažilna nagrada, a nič več kot to. Ring bo brez njega veliko bolj prazen in dolgočasen.
V njem za zdaj ostajata predvsem »čokoladni kralj« Petro Porošenko in veteranka Julija Timošenko. Če jima prištejemo še kandidata iz nedrij nekdaj vsemogočne Stranke regij, padlega harkivskega guvernerja Mihaila Dobkina in njegovega verjetnega tekmeca Serhija Tihipka, sploh dobimo skoraj popolno podobo ukrajinske scene ne po sedanji februarski, ampak kvečjemu po oranžni revoluciji, med katero in po kateri so vsi našteti že igrali vidne vloge, Tihipko kot šef Janukovičevega volilnega štaba, Porošenko kot vodilni Juščenkov finančnik in Timošenkova kot motor takratnega (nikakor pa zgolj deloma na simbolni ravni ne sedanjega) dogajanja. Če na zadevo najprej pogledamo s svetle plati, bi tak nabor kandidatov moral vsaj zapreti usta tistim, ki skupaj z ruskim propagandnim strojem še vedno oznanjajo, da je ukrajinska duša v bistvu nepopravljivo desničarska in filofašistična, ter poskušajo s sklicevanjem na grozljive medvojne eskapade na ukrajinskih tleh v pogojih najprej boljševiškega in nato nacističnega pritiska postaviti pod vprašaj legitimnost ukrajinskega odpora proti ruski ekspanziji kot tako. Nobeden od četverice pač ne more veljati za skrajnega desničarja. Celo v Moskvi so vsaj v Putinovih manj mračnih časih vedeli, da je Timošenkova sicer hitrega jezika (in ji uide tudi kaj o atomski bombi kot edinem orožju za rešitev »ruskega problema« v Ukrajini), a na dnu ne more zatajiti svoje narave poslovne ženske, s katero se da sklepati dobre posle.
Glede na vse prelito črnilo v zadnjem mesecu je hkrati vredno omeniti, da je materni jezik vseh štirih ruščina in ne ukrajinščina (ki ni najbolj domača niti odpadlemu Kličku). Ob tem je smiselno opozorilo na dejansko diglosijo v Ukrajini, kjer je večji od obeh tekmujočih vzhodnoslovanskih jezikov zaradi desetletja trajajoče temeljite rusifikacije povsod z izjemo tistega dela zahodne Ukrajine, ki pred drugo svetovno vojno ni bil v sklopu ukrajinske SSR, v znatni prednosti. Dvomiti je celo treba o podatku, da je ukrajinščina materni jezik za 67 odstotkov prebivalstva, kot je pokazal popis iz leta 2001, saj ni izključeno, da so mnogi s to navedbo bolj nakazovali svojo narodno kot dejansko jezikovno pripadnost. Vsaj tako bi sklepali po analogiji s sicer precej drugačno belorusko sceno, kjer je delež tistih, ki so za svoj materni jezik razglasili beloruščino, med letoma 1989 in 1999 nekoliko narasel, v naslednjem desetletju pa pod težo Lukašenkovih eksperimentov in zasukov drastično upadel. Kakor koli, drugače od splošne predstave za zaščito manjšinskih jezikov občutljivega dela Evropejcev bi ruščino v Ukrajini težko imeli za ogrožen jezik. In prosluli Janukovičev jezikovni zakon, ki ga je skušala rada po revoluciji nepietetno in na hitro odpraviti, kar je na koncu razmeroma modro preprečil še en govorec ruščine, začasni predsednik Turčinov, s svojimi določili ne bi toliko koristil vsaj uradno manjšinskemu jeziku, kot bi verjetno – spet po analogiji z Belorusijo – škodoval uradno večinskemu. V Belorusiji je namreč ravno vnovična ustavna izenačitev ruščine z beloruščino privedla tako rekoč do zatona najmanjšega vzhodnoslovanskega jezika.
Seveda so v igri po Kličkovem odhodu ostali še nekateri drugi tekmovalci z daljšo ali krajšo politično kilometrino ali sploh brez nje. Da, res sta med njimi tudi vodja desničarske stranke Svoboda Oleh Tjahnibok in prvak Desnega sektorja Dmitro Jaroš, o katerem je bilo celo v slovenskih medijih prebrati, da je član nove vlade. Kar sicer ni res in nad Desni sektor se je, da bi pomirila ne le Ruse, pač pa tudi Zahod, že spravila nova oblast. Toda oba bosta odigrala precej obrobno vlogo. Tjahnibok lahko recimo nemara računa na kakšno tretjino glasov v treh zahodnih trdnjavah dosedanje opozicije, sploh ker na volilnem lističu ne bo Klička, medtem ko je v večini pokrajin njegov domet skrajno omejen.
Več lahko preberete v Dnevniku.
