… iz ljubezni ne delajte spon
Kako razumeti edinost v zakonu?
Zadnje čase se v naši zakonski skupini v okviru “Družine in življenja” menimo o edinosti med zakoncema. Nikakor se ne morem spoprijateljiti z besedo ‘edinost’, ki me – še sam ne vem dobro zakaj – pravzaprav malo moti. Morda zato, ker mi je žal prva asociacija na besedico edinost Titova Jugoslavija z opevanjem “bratstva i jedinstva”, ki je tako klavrno na krvav način razpadlo.
Pa sem si malo pogledal kako je pomen te besede (in sorodnih) definiran v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: edínost – knjiž. složnost, vzajemnost: med ljudmi ni edinosti; pri vzgoji je potrebna edinost vzgojiteljev
Aha, složnost in vzajemnost sta ta dva pojma, ki definirata edinost. Pa si poglejmo kaj točno pomeni složnost (slóga – stanje brez prepirov, nasprotovanj med ljudmi: med narodi bo zavladala sloga; pozvati ljudstvo k slogi; mati skrbi za slogo med otroki; bratska, družinska sloga; sloga in mir / živeti v ljubezni in slogi ∙ v slogi je moč) in kaj vzajemnost (vzajémnost – medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja 2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost).
Nisem zadovoljen s to definicijo edinosti.
Gibran: Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon
Meni pravzaprav še najlepše oriše pojem edinosti med zakoncema tale zapis Kahlila Gibrana, znamenitega libanonskega pesnika in pisatelja v knjigi “Prerok”, ko govori o zakonu.
Skupaj ste bili rojeni in za vselej boste ostali skupaj. Ostali boste skupaj, ko bodo bela krila smrti razsejala vaše dni. Da, skupaj boste ostali celo v tihem božjem spominu. Toda naj bo v vašem sožitju dovolj prostora in naj med vami zaplešejo vetrovi neba.
Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev.
Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.
Mož v tem znamenitem nagovoru zakoncem stalno poudarja – kako paradoksalno! – dvojnost: velika bližina/dovolj prostora med zakoncema, ljubezen/spone, podarjanje/posedovanje, biti skupaj/ostati sam. Zdi se mi, kot da pisatelj želi poudariti pomen ravnotežja med bližino in oddaljenostjo, s prispodobo “samosti” strun na lutnji pomen harmonije in s prispodobo stebrov v svetišču pravzaprav praktični pomen bližine, a spet – ne prevelike, ker gre na škodo funkcionalnosti.
Več lahko preberete na blogu Preprostost.
