A. Capuder, F. Cukjati, H. Jaklitsch, V. Vidrih-Perko in Z. Štrubelj na Otočcu 2016 (15. 10.)

otocec-2016Objavljamo napovednike predavanj z letošnjega srečanja Otočec 2016 v organizaciji civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo. Srečanje Slovenija spet na preizkušnji se bo odvilo v športni dvorani na Otočcu, v soboto, 15. oktobra od 9.30 do 13.30.

dr. Andrej Capuder: Evropa skozi čas

V predavanju “Evropa skozi čas” si bo avtor prizadeval nanizati nekaj “visokih hipov” naše stare celine, v smislu nenehnega združevanja in razdruževanja, tja do današnjih dni, ko se evropska zveza na videz krha in se njeno načelo demokracije izpostavlja skušnjavi novih hegemonov. Kot zaključek bo sledilo vprašanje, kakšen je ta “evropski čas”, v katerem je možno še živeti in ustvarjati in kakšna je vloga t.i “nihilizma”, ki naj bi spodkopaval evropske vrednote.

dr. France Cukjati: Slovenija še vedno na preizkušnji

Tradicionalni Slovenec je na preizkušnji, da se utrujeno poslovi od svojih sanj po pravični družbi, zgrajeni na evropskih temeljih judovsko-krščanske tradicije: »ne laži, ne kradi, ne ubijaj, spoštuj družino (očeta in mater), itd.« Je v nevarnosti, da se poraženo sprijazni z neuspelo tranzicijo, ugrabljeno državo, kulturnim marksizmom… in s svojo drugorazrednostjo.

dr. Helena Jaklitsch: Aktiven kristjan? To pa ne!

Kristjani v Sloveniji smo večinoma odrinjeni na rob družbe, vse preradi se v varno zavetje zakristij umikamo tudi sami. Ločitev Cerkve od države za mnoge še vedno pomeni to, kar so razumeli v totalitarnem sistemu – popona ločitev, umik vernega človeka iz vsakega javnega življenja. Zgodovinsko je tako ravnanje seveda razumljivo. Tako z vidika tistih, ki kristjanom ne priznavajo enakopravnega položaja v družbi, kot z vidika kristjanov samih. Toda, ali je res vsa odgovornost samo na (nedemokratični) oblasti, ali morda del odgovornosti za tako stanje nosijo tudi kristjani sami? V zavetju župnije, različnih gibanj je pač mnogokrat bolj udobno, predvsem pa oboje zahteva manj napora kot aktivno vstopanje v javni prostor.

dr. Verena Vidrih-Perko: Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto?

Dandanašnji čas je doba strahovitih nasprotij. Revščina in hiper-bogastvo, visoka izobraženost in nepismenost, prenajedenost in lakota, brezobzirno uničevanje še uporabnega in hiperprodukcija nepotrebnega. Prevladujoča norost in izguba življenjskega smisla kažejo na popolno moralno izpraznjenost sodobne civilizacije. Zahodna družba je z odpovedjo krščanskim vrednotam dosegla rob obstoja. Trditev je zelo kategorična, vendar jo zlahka ubranimo: 20. in začetek 21. stoletja označujejo prenapenjanje nacionalnih politik, brezobzirni rasizem, totalitaristični sistemi in kolonialna iztrebljanja, grozovitosti medvojnih in povojnih pobojev, nasilna razlaščanja in razseljevanja, rušenja mest, vasi in vsesplošna uničevanja okolja so živo zanikanje krščanskih vrednot. Kultura smrti. Vendar je niso omogočile le močna država s pomočjo vojske in politike. Presodnega pomena pri tovrstnih procesih razčlovečenja so ubogljiva birokracija, odtujena od ljudstva in ljudje, ki molčijo (Z. Bauman).

Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto? Odgovor na vprašanje se je tisočletja zapisoval v slovensko kulturno krajino in dediščino ter naš jezik, ki odražajo prastaro tradicijo sobivanja mnogih ljudstev in starih kultur ter zasidranost v krščanstvu že drugo tisočletje. Slovanskost Cirila in Metoda pomeni tudi hkratno evropskost in polnopraven vstop med velike kulturne skupnosti Zahoda. Državljanu Slovenije ni mesto na Vzhodu ali, z ozirom na sedanjo politično situacijo, na Zahodu. Njegovo, bolje rečeno, naše mesto je v svetu vrednot, ki potrebuje pokončne, v lastni kulturi, veri in jeziku zasidrane ljudi. Verjamem, da to edino omogoča sodbenemu človeku prepoznati modrost, razviti odgovornost do narave in družbe in prepoznati pot v prihodnost.

dr. Zvone Štrubelj: Emigranti med nami

Evropo je zajel begunski val, presenetil jo je in jo obenem postavil pod vprašaj: Je EU le birokratsko-ekonomska formacija, nekakšno ciljno-pogodbeno združenje, ali je še kaj več? Ima svojo dušo, svojo notranjo fizionomijo, svojo lastno identiteto? Ali pa je čedalje bolj votla, izpraznjena, brez prepoznavnega obraza?

Vse bolj se odpira vprašanje o mestu in pomenu krščanstva in Boga v Evropi. V ustanovnih listinah EU ni bilo mogoče vnesti, da ima Evropa krščanske korenine. Podoba judovsko-krščanskega Boga je na evropskih tleh izgubila domovinsko pravico. Posledično na vrednosti izgublja tudi človek. Cerkev, ki se zavzema za tradicionalne vrednote in za človekovo presežno vrednost, je s strani laičnih, medijskih in kulturnih elit, postavljena na zatožno klop. Postala je grešni kozel, iz katerega se vsakdo lahko norčuje. V Evropi vdihavamo onesnažen zrak kristjanofobije.

Z navzočnostjo številnih beguncev v Evropi se vse bolj odpira vprašanje islama in terorizma. Ob teh vprašanjih se Evropa in javno mnenje polarizirata. Liberalna levica bi na stežaj odprla vrata vsem beguncem, desni populisti bi postavili še več zidov in žičnih ograj in se rešili še teh beguncev, ki so že med nami. Evropa je pri tem neenotna in neučinkovita, predvsem pa brez vizije.

Kakšno je poslanstvo nas kristjanov v tej uri zgodovine? Prvi projekt je zagotovo takojšnja iznajdljiva humanitarna in karitativna pomoč. Drugi, nič manj pomemben, pa je vrnitev k izvirom evangelija, k milostnemu viru Božjega človekoljubja, ki nam narekuje, da se opredelimo kot usmiljeni Samarijani vsakega ranjenega človeka. Prvo in temeljno delo za begunce bo naša notranja preobrazba, Kristusov in krščanski pogled na človeka.