Borut Hočevar v kolumni tednika Žurnal trdi, da prek zasebne ordinacije pridemo prej na vrsto v javnem zdravstvenem zavodu.
“Lahko vas naročim za čez pet mesecev,” je zabevskal naveličan glas sestre v javnem zdravstvenem zavodu. “Pridite jutri ob 17.45, 70 evrov stane, sprejemamo vse kreditne kartice,” je minuto pozneje v telefon ljubko začebljala sestra v zasebni ordinaciji. Tu pa se zgodba šele začne … Zdravnik v zasebni ordinaciji je naslednji dan natanko ob dogovorjeni uri opravil rutinski pregled in pacientu povedal, da prav dosti ne more narediti: “Tu nimam aparatur. Pridite jutri dopoldne k meni v bolnišnico in recite sestri, da sva zmenjena.” Pred vrati je medtem postavna “zasebna” sestra že izstavila račun za 70 evrov.
Taisti zdravnik je naslednji dan na svojem oddelku v javnem zavodu opravil poseg z aparaturami. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je pacient s plačilom 70 evrov preskočil petmesečno čakalno vrsto. Primer je povsem resničen in kaže, da se naše navade od časov velikovške bombe niso prav dosti spremenile. Pred 30 in več leti je (menda) pacient zdravniku v znak zahvale po navadi podaril steklenico prešvercanega viskija, sestri pa kilogram prav tako pretihotapljene kave. Danes zdravniku od prejetih 70 evrov ostane – po plačilu DDV in odbitju stroškov zasebne ordinacije – ravno za steklenico solidnega viskija in kilo kofeta. Na prvi pogled bi rekli, da je današnji sistem vendarle boljši od socialističnega. Predvsem je preglednejši.
Zasebna ordinacija objavi cenik na spletni strani in odvede davek. Pacientu se ni treba obremenjevati, ali je Chivas dovolj dober za zdravnika, Santana pa za sestro, in kako ju pretihotapiti v bolnišnico. Po drugi strani pa se zdi, da je pred 30 leti lahko šlo v Trst po viski in kavo veliko več Slovencev, kot si jih danes lahko privošči pregled pri zasebnem zdravniku za 70 evrov.
