V oddaji Pogovor o smo tokrat gostili dva zgodovinarja, ki sta osvetlila institut družine skozi zgodovino, pojav homoseksualnosti pa tudi izvor in razvoj teorije spola. Objavljamo kratek povzetek njunega razmišljanja.
Zapisala Marjana Debevec, več lahko preberete na strani Radia Ognjišče, kjer lahko prisluhnete tudi oddaji.
Družina – skozi zgodovino
Oblika družine, kot osnovna struktura, se je zgodovino sicer spreminjala, vedno pa je temeljila na trajni zvezi med enim moškim in eno žensko. Brez te strukture prokreacija ni mogoča. Tudi v mnogoženstvu, poligamiji, je bila vedno poroka enega moškega z eno žensko, potem še drugo in tako naprej. Vedno je šlo za odnos med dvema. Gre za osnovo, zgrajeno na naravni, biološki realnosti. Poligamija torej ne predstavlja poliamorije – življenje več ljudi, ki bi bili enako čustveno povezani, ampak za vzporedne in zaporedne poroke moškega in ženske – vsaka je bila sklenjena posebej. Vsaka ženska je bila posebej poročena z moškim.
Zakonska zveza temelji na nečim splošnem, ki ga lahko zaobseženo v pojmu naravno pravo. To pomeni razumsko in moralno osmišljanje določenih naravnih zakonitosti, s ciljem, da jih pripeljemo do njihovega najboljšega cilja. Zakonska zveza temelji na nepovratni in absolutni biološki realnosti obstoja moškega in ženskega spola. Brez te realnosti se novi ljudje ne morejo rojevati in človeštvo ne more preživeti. Zato so različne družbe temu vprašanju posvečale veliko pozornosti in ga urejale z različnimi normami.
Po splošnem, tradicionalnem razumevanju zakonske zveze je zakonska zveza nekaj konjugalnega – zaradi prokreacije in za zaščito otrok (da otroci živijo v okolju, ki jih je naravno proizvedlo in v okolju, po katerem otrok nezavedno hrepeni – z mamo in očetom). Zakonska zveza torej ščiti najšibkejše in daje prvo identiteto človeka.
Drug pogled, ki ga zagovarjajo v zadnjih 50-ih letih pa je čustveni ali emocionalni pogled na zakonsko zvezo. Zakonska zveza v tem primeru ni ščitenje najšibkejših, torej otrok, na podlagi nečesa naravnega, ki ima svoj smoter, ampak gre za zakon, ki naj bi bil zgolj stvar čustvene ega dogovora in čustvene koristi med dvema osebama. Zakonska zveza tako zadovoljuje interese, potrebe in želje določenih odraslih, otroci pa so zgolj nek stranski produkt.
Država tradicionalni pogled ščiti, ker ima širšo javno korist, ne glede na širšo čustveno doživljanje. Regulira se namreč samo tisto, kar služi skupnemu dobremu.
Homoseksualnost
V zgodovini so bili različni odnosi do tega pojava. Nikoli pa ga niso jemali kvalitativno enako z običajnimi odnosi med moškim in žensko, usmerjenimi v prokreacijo. Nikoli ni tako vedenje predstavljalo normo, ali zaželeno, ampak je bilo vedno na področju posebnega. V zgodovini niso obstajale homoseksualne zveze kot se promovirajo danes. Nikoli ni bila kot nek nadomestek družine, ali kot neke vrste partnerstvo.
Teorija spola – spol ni naravna danost
Teorija spola je eden izmed nasledkov ti. Spolne revolucije. Teoretsko in filozofsko pa izhaja iz feminizma in marksizma. Gre za nekakšno posodobljeno razvito obliko marksizma in podobnih emancipatornih gibanj, ki so si prizadevala za ukinitev vsakršnih krivic, v radikalni različici pa tudi za ukinitev vseh razlik in dosego popolne enakosti, ki ni več enakopravnost, ampak enakost – uniformnost. Če vsi postanemo enaki, naj bi se ukinile tudi vse krivice. To je res le navidez, saj vsako zanikanje raznolikosti privede do totalitarne uniformnosti. Torej ne biti enako spoštovan, ampak biti enak zavoljo nekega diktata.
Teorija spola se giblje na področju enakosti. Izvira iz feministične teorije in zgodovinopisja, ki je bilo vedno povezano z marksistično mislijo. Sprva je zagovarjala tezo, da lahko na spol gledamo z dveh zornih kotov: spol kot nekaj naravnega, biološkega (angleško sex); in pa obravnavanje spola kot nečesa družbenega, kulturnega; kako družbe naravni spol dojemajo, kakšne norme vzpostavljajo v tej povezavi in kakšni stereotipi se pri tem pojavljajo – spol kot nekaj sekundarnega (po angleško gender; kar je prvotno pomenil slovnični spol).
