Avtor: Rok Čakš. Vir: Drugi svet. »Dimitriju Ruplu ne zaupam. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje.«
Besede, s katerimi je gospod predsednik RS Danilo Türk pred leti z levo roko opravil s strokovnimi kompetencami trikratnega ministra za zunanje zadeve pri veleposlaniški kandidaturi, se v današnjem kontekstu morda zdijo nepomembne, bizarne, nevredne možganske celice zgodovinskega spomina.
Takšne bi tudi bile, če se Türku ne bi zgodila ljudska nezaupnica kolosalnih razsežnosti. V drugem krogu volitev je zanj glasovalo približno toliko državljanov, kot svoj čas za Ivana Krambergerja. Prvič v zgodovini samostojne države se je zgodilo, da aktualni predsednik ni dobil drugega mandata. Sporočilo ljudstva je bilo jasno: »Danilu Türku ne zaupamo. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki ga imenujejo.«
…..
Pustivši ob strani (ne)simpatičnost zunanjega ministra za vse čase, pa njegovo bližnje srečanje s Türkovo predsedniško avtoriteto nakazuje ključni razlog kolosalnega poraza gospoda bivšega Predsednika nekaj let kasneje.
Gre zgolj za enega od primerov, v katerem se je izkazalo, da je gospod bivši Predsednik opravljanje svoje funkcije prenesel iz državniškega na osebni nivo. Slednje je storil v tistem trenutku, ko veleposlaniško imenovanje kandidata ni presojal po kriterijih kompetentnosti in strokovnosti, ampak po kriteriji antipatičnosti, zamerljivosti in verjetno tudi osebnega maščevanja.
…….
Vse to so odločitve (Huda jama, Sarajevo, Stožice, mandatarstvo) na osebni in ne na državniški ravni. In po takšnem zgledu so v nedeljo ravnali tudi volivci. Spretno negovana Predsednikova javna podoba se je preko TV soočenj prelevila v prozorno vrečko pasjega kakca, pravkar pobranega na cesti. Ko je ljudstvo Danila Türka enkrat prebralo, je bilo z njim konec. Predsedniškega comebacka ne bi mogli urediti vsi strici, tete, sinovi in nečaki tega sveta.
Vendar gospod bivši Predsednik ni edini poraženec minulih volitev. Hudo jo je skupila tudi struktura »stare levice«, kot to omrežje imenuje dr. Igor Lukšič. Verjetno se dejansko starajo, saj jim zadnje čase res nič več ne uspeva.
V zadnjih letih sta jim propadli dve stranki, tretja je navkljub volilni zmagi vse zakockala v parlamentu in na oblast spustila največjega sovraga, sedaj pa so izgubili še predsedniški stolček. V taki črni seriji si človek verjetno res zaželi, da se o prihajajoči apokalipsi 21. decembra Maji ne bi motili. Pa še priročno bi bilo – prisega novega predsednika je namreč predvidena za naslednji dan. Če že moram umreti, naj umrem vsaj kot gospod Predsednik, si verjetno misli Türk.
Z dolgimi nosovi pa te dni po svetu hodijo tudi medijski apologeti omenjene strukture. Če jih ni prepričalo drastično padanje naklad in dvojni sovragov vzpon na premierski položaj, pa jim je po zadnjem volilnem porazu najverjetneje le jasno, da so izgubili medijsko moč in vpliv, primat nad manipulacijo z javnim mnenjem.
Najprej so se v svojih pamfletih iz protikandidata norčevali in ga zasmehovali. Ko se je za čuda izkazalo, da večni luzer pridobiva zaupanje ljudi, so poskusili z žaljenjem in poniževanjem. Po realnosti prvega kroga jih je zajela jeza in obup. Poslušati s podiuma Cankarjevega doma pravljice o zvezdah, vračajočih se na črno nebo, pa je zanje vendarle bilo preveč. V izlivih se kar ne morejo načuditi ljudski naivnosti in neumnosti.
Več: Drugi svet
