Odločil sem se, da bom svoj glas v drugem krogu oddal vnaprej. Ne samo dobesedno, z udeležbo na predčasnem glasovanju.
Velika odgovornost
Odločitev, da že pred volitvami javno poveš, koga boš obkrožil na volilnem listku na tajnih volitvah, verjetno ni nikdar lahka. Kajti s takšnim ravnanjem posredno prevzameš odgovornost za vse neumnosti, ki jih bo v času svojega mandata počel tvoj izbranec. Da jih bo, ni dvoma skoraj v nobenem položaju, še manj ob letošnjem izbiranju predsednika republike. Pa vendar: bilo bi v neskladju s skoraj vsem, kar sem na Časnikovih straneh pisal doslej, če bi se sprenevedal in se delal, kot da me obhajajo kakšni dvomi. Dosedanjemu predsedniku sem na pričujočem portalu namenil dovolj prostora, sumim, da največ od vseh naših akterjev v politični areni. Trudil sem se slediti njegovim izjavam in potezam in željno čakal na kakršno koli odstopanje od tistega, kar sem pričakoval. Kot mnogo drugih Slovencev nisem dočakal ničesar bistvenega.
Starčevski obraz
Predsednik republike se je z obema nogama vkopal v enoznačne vzorce vedenja, ki so omogočali predvideti praktično vsak njegov odziv. Skupni imenovalec vseh je bila zavezanost minulemu in nekdanji mitologiji. Pri tem ne morem reči, da Danilo Türk ni imel izbire. Široka podpora, ki je je bil deležen na volitvah 2007, ideološko ni bila monolitna, ni mogla biti. Lahko bi ji vsaj skušal ostati zvest. Toda odločil se je in se vsakič znova zavestno odločal, da bo upošteval le majhen, da ne rečem neznaten del svojih volivcev, za katere je ocenil, da jim izvolitev dolguje bolj kot vsem ostalim. Tako se je iz diplomata mednarodnega slovesa počasi, a zanesljivo spreminjal v grozljiv obraz demonov iz preteklosti. In v prejšnjih petih letih je povsem skopnelo upanje, ki sem ga še dolgo ujčkal, da bi se bil zmožen kdaj spremeniti vsaj za ped. Glas zanj bi vsaj po mojem mnenju pomenil brezplodno vztrajanje v omenjeni preteklosti, v času starcev in stark, ki so doslej – to je treba jasno povedati – v svoj prid odločili vse ključne volitve v samostojni Sloveniji.
Tudi če Borut Pahor ne bo izpolnil nobenega od pričakovanj in četudi bo tudi on kot Türk nonšalantno obrnil hrbet znatnemu delu svojih volivcev, bo prinesel vsaj prepotrebno menjavo generacij. Türk bi jo lahko, a se je raje (in znova zavestno) odločil za lažjo pot slepega sledenja slovenski gerontokraciji. Kolikokrat smo že rekli in napisali, da je za nekatere junake napočil čas za odhod v zasluženi pokoj, pa so nas s pomočjo v preteklost zazrtega volilnega telesa vselej pretentali. Zatorej ne bi bilo pošteno, če Borutu Pahorju, ki utegne vsaj simbolno odstraniti to težavo, svojega glasu ne bi dal že danes. Na portalu in v volilni kabini. Pri tem bom samo upal, da burni dogodki zadnjih dni nimajo nobene zveze z nepripravljenostjo večnih zmagovalcev na čisto zaresen volilni poraz.
