Jože Možina in težave, ki jih ima z njim slovenska novinarska in filmska srenja, so simbol slovenske družbe 22 let po uradnem padcu komunizma. Preprosto gre za človeka, ki se na tem prizorišču sploh ne bi smel pojaviti. Je napaka v sistemu, kjer je vrh družbe rezerviran za ljudi s pravim pedigrejem.
Napačne teme
To je vzrok, zakaj so dokumentarni filmi zgodovinarja, sociologa in novinarja bili na nacionalni televiziji vedno ne bodi ga treba. Ko je dregal v zgodovino in na plano prinašal zamolčane, a s stališča običajnega gledalca izjemno zanimive zgodbe, se uveljavljeni profesorji zgodovine s kritikami niso oglašali. Le predstavniki zveze tako imenovanih borcev, so se zaganjali s floskulo o reviziji zgodovine. Zakaj pravim floskula? Zato, ker je naloga vsakega zgodovinarja, da zgodovino revidira. To je bistvo zgodovinskega proučevanja, saj odkrijemo vsak dan kaj novega. Še o piščali jamskega človeka bomo v prihodnosti izvedeli veliko novega. O tako bližnji in v veliki meri še povsem neraziskani zgodovini bratomorne vojne v Sloveniji pa nekateri že vse vedo?!? Da se zgodovina vedno revidira, je nekoč na televiziji povedal tudi dr. Božo Repe, ki mu tako imenovani borci sicer povsem zaupajo.
Skratka: Možinovo filmsko delo vsebinsko praktično ni doživelo širših in argumentiranih razprav. Kaj šele, da bi mu kdo očital netočnost. Je pa bilo prelitega veliko črnila za zasmehovanje v Mladini (kar je sicer za poštenega slovenskega avtorja referenca kakovosti).
Na nacionalni televiziji so se Možine lotili drugače. Pritlehno, s širjenjem lažnivih govoric po hodnikih in na kavicah. Po tihem pa tako, da so njegove filme dajali v negledane termine, uradna TVS pa jih ni promovirala. To človek opazi, ko primerja druge filme nacionalne RTV hiše. Možina je bil glede tega vedno v drugi vrsti. Ali vam kaj pove dejstvo, da se je Možina na Madagaskar odpravil sam s snemalcem? TVS namreč za vsako minutko dolgo novičko na teren pošilja tudi po petčlansko ekipo (novinar, snemalec, nosilec luči, mojster zvoka in šofer).
Rekordi nekaterih ne prepričajo
Zadnji film režiserja iz Dobravelj, ki je, kot na Primorskem v šali rečemo, “na začasnem delu” v Ljubljani, je podrl vse rekorde gledanosti dokumentarnih filmov. Pol milijona gledalcev. Četrtina celotne nacije. Ali veste, čigav dokumentarni film je pred tem nekaj let držal rekord na TVS? Možinov. In pred njim? Možinov.
Ko je na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu dobil nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnega filma, je bilo to za slovensko javnost popolno presenečenje. Posebej za slovensko filmsko srenjo, ki je v skoraj istem času imela največji slovenskih filmski festival. Žirija, ki si filma ni niti ogledala, ampak je sredi predstave zapustila dvorano, seveda filmu ni mogla dati nobene nagrade. Tema namreč ni bila prava. Duhovnik, ki ni pedofil, pač ne more biti prvorazredna tema.
Presenetili so tudi izgovori komisije, ki je bila od države plačana, da si ogleda filme in jih oceni. Najprej so se zlagali, da sploh niso zapustili dvorane. Čeprav obstaja vrsta prič, ki lahko to kadarkoli potrdijo. Predsednik komisije Okorn pa je rekel, da je šestkrat (da, 6-krat) zaspal, ker je bil film tako dolgočasen. Ne razumem dobro, kako lahko ob enih popoldne ob filmu šestkrat zaspiš. Posebej, ker priče trdijo, da se je ves čas svoje prisotnosti v dvorani igračkal s telefončkom. Je bilo torej ajfonanje tako dolgočasno, da je zaspal. Zanimivo, da je šestič tako trdno zaspal, da ga ni nič več zbudilo. Ker ga je več ljudi videlo, kako zapušča dvorano, ga verjetno nosi luna. Ker je v Portorožu luna sredi dneva precej oddaljena, je to sicer nenavadno. A kako, da se ni zbudil, ko je prišel ven, na sonce?
Drugih članov žirije, ki so vsi med filmov zapustili dvorano (Hanka Kastelicova in Valentin Perko že nekaj minut po začetku, Zvezdana Mlakar in Demeter Bitenc pa na sreidni) nisem slišal, da bi pojasnili, ali tudi oni hodijo za luno. Sicer pa bi morali vsaj povedati, kdaj bodo honorarje iz davkoplačevalskega denarja vrnili, saj dela, ki ga je financirala država z našim skupnim denarjem, niso opravili. Ali ni čudno, da se tega vprašanja novinarji in politiki sploh še niso lotili? Kaj ne gre za javni denar v času, ko bo država zaradi pomanjkanja denarja odpuščala?
Svojevrsten epilog
Zadnji škandal pa se je zgodil včeraj, v matični hiši rekorderja med dokumentarci, RTVS. Možino so nominirali za ime tedna Vala 202, kar je bilo presenečenje. Pol milijona gledalcev filma bi namreč lahko mimogrede pometlo z vso konkurenco in ime tedna bi prišlo k “napačnemu” človeku. A to je bilo naivno razmišljanje. Interna pravila RTVS namreč določajo, da se eni glasovi štejejo povsem drugače kot drugi. Tega sicer ne povedo na glas, zato ljudje množično glasujejo po e-pošti, ne pa po telefonu in po SMS. Glasovi po SMS, ki so plačljivi, se namreč štejejo običajno, 1 = 1. Glasovi po e-pošti pa se štejejo samo do desetega. Potem jih nehajo šteti, da ne bi prevladalo tovrstno glasovanje. Po spletu lahko tako glasuje milijon ljudi, a to na koncu šteje samo 10 glasov. Nerazumljivo in neverjetno, priznam. Uredniki in novinarji Vala 202, ki za način štetja vedo, lahko torej z nekaj poslanimi sporočilci (itak gre za službene telefone) v ključnem trenutku preglasujejo tudi pol milijona ljudi. Kaj se je v resnici zgodilo včeraj dopoldne, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Ne novinarji, ne politiki in ne člani programskega sveta iz tega verjetno ne bodo naredili problema in zadeve ne bodo raziskali. Osebno vem za primer, ko so na RTVS v nekem izboru osebnosti leta uredniki spremenili rezultat tako, da je prvo uvrščeni postal drugi. O tem sem pripravljen kadarkoli pričati tudi na sodišču. Zato je pri glasovanju za ime tedna to toliko lažje storiti.
Foto: Tino Mamić
