Šele, ko je nekaj zaključeno, lahko to pustimo za seboj

Letos sem zaključila s poučevanjem na šoli, kjer sem učila 18 let. Rasla sem z njo, jo soustvarila in prispevala k njenemu razvoju. Povezana sem bila s kolegi, učenci in starši. Z učenci in starši sem se najbolj povezovala na neformalnih druženjih – piknikih, taborih, izletih razreda, izletih s planinci, ki sem jih vodila dobro desetletje.

Tako, kot sem bila pogosto navdušena nad delom in ustvarjanjem na omenjeni šoli, sem bila tudi kdaj nezadovoljna. Spomnim se, da sem dvakrat hotela “spakirati” in zamenjati šolo. Ko sem to željo omenila takratni ravnateljici, mi je rekla, da sama lahko izberem, ali bom šla, ali ostala in se soočila z izzivom ter se nekaj naučila. Izbrala sem drugo. In ne enkrat. Da, lažje bi bilo užaljena oditi, obtožiti druge, da so krivi, vedno znova pogrevati stare zgodbe in iskati opravičila, da sem šla in krivce zanje. Ali oditi z mislijo o lastni nenadomestljivosti in se tolažiti, da jim bo žal in, da bodo že videli, kako bo brez mene.

Ko sem se junija poslovila, sem šla brez vseh teh zgodb o lastni nenadomestljivosti, brez užaljenosti. Šla sem mirna, zaključena. Nič ni ostalo “ne pospravljeno” in “ne urejeno”. Morda le kakšna omara v razredu. Bilo je veselje in tudi žalost, da zapuščam en del življenja in ustvarjanja za seboj. Nekaj, čemur sem bila predana z vsem srcem, predvsem delu z mladimi. Najtežje je bilo oditi iz razreda, ki smo ga z učenci in njihovimi starši poslikali in prepleskali. Ko sem praznila stene in omare, sem se šele zavedela, da je konec, se zjokala in bila že naslednji dan vesela in mirna ob slovesu od kolegov.

Biti zaključen je pomirjenost, občutek sreče in celosti. V celostnosti in zaključenosti ni obžalovanj, ni očitkov. Ni vedno znova odpiranj starih ran in iskanja opravičil ali razlogov.

Ko nisem zaključena reagiram. Reagiram na vsako stvar, ki me zaboli. Običajno z napadom, včasih z obtoževanjem, žaljenjem ali celo z zmerjanjem. Slednjega res ni več v mojem življenju.

Biti zaključena zame pomeni: sprejeti; ne bežati; biti s tem, kar je, kar smo; ne kriviti; ne se spraševati zakaj; ne razmišljati – kaj bi, če bi in si zbujati pričakovanj; ne obtoževati sebe in drugih; objeti in verjeti, da je za nekaj dobro. Verjeti, da sem na pravi poti in na pravem mestu tam, kjer sem in s tem, kar sem.

Ko je zaključeno, lahko pustimo za seboj. Če ni, nas nekje v življenju počaka in se ponovno izrazi v prizadetosti ali razburjenosti. To sem spoznala iz svojih izkušenj. Zato objemam življenje z vsem, kar prinaša. Pride z namenom in sem hvaležna, da se lahko spet nekaj naučim, spet nekaj spoznam. Večji kot so izzivi, močnejša so spoznanja.