Pri nas nimamo demokracije, temveč živimo v globokem, totalnem vplivu medijev na našo miselnost in čustvovanje. Demokracija je vladavina ljudstva, mediokracija je vladavina sredstev javnega obveščanja. V večjih državah se običajno vzpostavi neko ravnovesje med vsaj tremi ideološkimi poli, ki predstavljajo levo, desno in sredino. K levici prištevamo socialistično usmerjene stranke vseh različnih barv, k desnici prištevamo konzervativce in liberalce, k sredini pa ljudske stranke s krščanskimi koreninami. Ker so mediji ideološko pluralni ni mogoče, da bi ena skupina v nedogled monopolizirala glavne poudarke medijske scene. Kjer je medijski prostor pluralen ne bodo govorili le o srednješolskem spričevalu, ampak veliko bolj o ovaduhu. Kjer je medijski prostor pluralen ne bodo govorili o narejenem, če računi niso bili poravnani in so dolgovi previsoki. Kjer je medijski prostor pluralen ni mogoče, da bi v dveh mesecih iz nič nastala nova stranka samih starih akterjev in krivcev za sedanje stanje in se prodajala kot stranka novih obrazov in pobrala relativno večino na volitvah. Kjer je medijski prostor pluralen, ideološko pluralen, ni mogoče, kar se dogaja pri nas.
Slovenci smo na mnoge načine razdeljeni. Ne gre za zdaj že klasično delitev revolucionarji-demokratični tabor ali partizani-domobranci, prav tako ne za delitev zima-pomlad, temveč smo razdeljeni tudi po tem, kaj kdo bere in česa ne. Redki, zanemarljivo redki člani zime, udbovsko revolucionarnih krogov ali zimzelenih partijskih metod berejo pomladni tisk. Družina, Demokracija ali Reporter so edine tri tedenske publikacije, ki spadajo med ideološ alternativo enoumnim medijem, a se ne morejo v ničemer kosati s POP TV in AKanalom, RTV SLO in množico radijskih postaj ali s katerim od treh slovenskih dnevnikov. Mimo naštetih pa ne more nihče v Sloveniji, zato smo vsi pod njihovim vplivom.
V imenu medijske svobode smo uporabniki medijev potisnjeni v ideološki monopol, v levičarstvo za vsako ceno, v sovraštvo do naše tradicije in kulture, do Cerkve in normalnih stvari brez vsake možnosti priziva ali upora. Potisnjeni smo v vlogo pasivnega prejemnika dogmatičnih sporočil, ki jim ne moremo ugovarjati, se jim ne moremo upreti in ne ubežati. Medijska svoboda je pri nas priročna sintagma, da se je ceh novinarjev in medijskih mogotcev spremenil v nenadzorovan lobi, ki močno vpliva na naše odločitve in volitve. V imenu svobode se izvaja najbolj trd, totalen ideološki monopol nad mediji. V španovini z gospodarskimi centri moči, ki jih obvladujejo državna podjetja in udbomafijski tajkuni, se moč medijev nad našimi mislimi, da ne rečem dušami, spremeni v moreč jarem, ki grozi, da nas bo zadušil.
Pred vsakimi volitvami nas peljejo žejne čez vodo in nam predstavijo, popolnoma neobjektivno in pristransko, nemogoče kandidate, ki bi v medijsko pluralnih državah bili le izbira protesta, pri nas pa postanejo »najboljši« v bliskovito kratkem času. Zato trdim, da so vse naše demokratične volitve pravzaprav neverodostojne, ker so novinarji daleč od vsakega poštenega poročanja, ker so jih od malih nog vzgajali za pokornost levičarskemu duhu in so refleksno alergični na vse, kar prihaja od slovenske pomladi, še posebej pa od Cerkve.
Zaradi tega, čeprav se zavedam, da sem vpijoči v puščavi, menim, da je potrebno, da se slovenski medijski prostor politično uredi tako, da bi bil resnično pluralen.
Če so morali celo Švedi iz Slovenije, ker njihov TV3 ni dobil – kljub zadovoljivemu programu – zadostne reklamne pogače, potem je jasno, da je na medijskem prostoru nekaj hudo narobe. In ker trg ne dela, kakor mnogokje ne, je potrebna regulacija, ki bo dala dihati tudi drugače mislečim.
Poseben problem je RTV, ki ga je sedanje vodstvo spet spremenilo v partijsko trobilo. Ker imamo dva kanala, bi lahko prišli do dogovora, da ena frekvenca pripade zimi, druga pomladi. Ker očitno ne deluje notranja pluralnost počez, naj se uvede pluralnost po kanalih. Obenem pa bi to omogočilo tekmovanje znotraj hiše kdo ima boljši program… Ker vsi plačujemo RTV naročnino, menim, da bi kaj takega bilo mogoče. Prav tako bi lahko razdelili tretji program, ki je ta hip šolski primer pristranskega in navijaškega poročanja. Drugače misleči se naveličamo navijaštva, tisti, ki enako mislijo pa se naveličajo svoje lastne prevlade.
Na našem medijskem prostoru je potrebno nujno hitro in odločno ukrepati, kajti pranje možganov, zavajanje in navijanje za »naše« (se pravi ne-moje) je že tako prozorno, da uporabniku resnično ne ostane drugega kakor preklop na drug medij ali se samoodstraniti iz medijskega prostora, kar pa seveda ni mogoče. Ker medijem ne moremo uiti, ker so tako pomembni za naše javno življenje in ker brez pluralnih medijev nimamo demokracije, temveč živimo v mediokraciji, ne vidim drugega izhoda, kakor zakonsko določiti kako in kaj, da bi le prišli do pluralnosti.
Ker so mediji, hočeš nočeš, ustanove posebnega družbenega pomena, bi morali poskrbeti tudi za pravo konkurenco, ne pa, da se v rokah enega človeka, lastnika POP TV in AKanal-a zbira tolikšna moč nad mišljenjem, govorjenjem in volitvami slovenskih državljanov. Komercialne TV so npr. pripravljene ukiniti tudi paradno oddajo, če to ne ustreza političnemu botru, še bolj pa so pripravljene podrediti svoje dnevne novice všečnosti plačnikov reklam. Zaradi tega so komercialne TV pravzaprav nesvobodne in zavajajoče, kajti nimajo prihodkov, ki jih zakon zagotavlja RTV-ju in ji načeloma omogoča bolj pestro lastno produkcijo in neodvisnost od finančnih centrov udbomafijske moči. In zaradi tega je prav tako tragično, da je prav javni zavod ta hip s tako slabim vodstvom in obupnim programom, a ideološko so monolitni in vsi, ki so štrleli ven, so disciplinirani ali »reorganizirani«.
Nekaj je torej treba narediti z medijskim prostorom, da bo resnično pluralen. Dobro bi bilo, da takoj začnemo javno razpravo in kmalu nekaj ukrenemo. Tako kot je sedaj, ni dobro. Da bi zaživela prava demokracija, prava vladavina ljudstva, moramo poskrbeti, da bo državljan imel pestro, svobodno in raznoliko medijsko ponudbo.
