Hoški kmetje bi potrebovali Franceta Tomšiča

Kaj imata skupnega France Tomšič, voditelj za prelomne čase, in umazana industrija pod zelenim Pohorjem?

Čas, v katerem je deloval Tomšič, je bil zaznamovan z upanjem in veliko željo po družbenih spremembah. France Tomšič je bil s svojimi lastnostmi, izkušnjami s politično kulturo in socialno demokracijo iz Zahodne Nemčije ter z veliko strpnostjo do političnih nasprotnikov, oseba, ki je veliko pripomogla k začetnim uspehom demokratizacije političnega in sindikalnega življenja in osamosvojitve. Danes, ko je slovenska družba spet v krizi, spoznavamo, da bi se morali zopet približati zamislim in idealom, ki jih je zastopal France Tomšič. Primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni izstopiti iz množice in se izpostaviti, ne samo za svoje interese, pač pa za interese vseh, ki v danem trenutku potrebujejo zaščito pred samovoljo lokalnih ali državnih oblasti.

V Hočah na štajerskem koncu Slovenije, kjer naj bi ena od avtomobilskih multinacionalk želela postaviti lakirnico avtomobilov, v kateri bi zaposlili ne več kot 400 delavcev, potrebujejo pa kar 100 hektarjev zemlje, bi Tomšiča potrebovali, saj je najvišja državna oblast zlorabila demokracijo za koristi parcialnih interesov multinacionalke in pri tem grobo kršila pravice lastnikov kmetijskih zemljišč, ki so jim edini vir preživetja. Tomšiča bi potrebovali, da bi se uprli samovolji lokalne in državne oblasti.

Vsekakor moramo po dolgem kriznem obdobju, ki se kar noče končati, ko v Sloveniji primanjkuje sredstev za vlaganje v nove zaposlitvene možnosti, pozdraviti vsako takšno gospodarsko pobudo. Vendar ne za vsako ceno! V Kamniku pred tridesetimi leti ni bilo nič drugače, saj je takrat še cvetoče kamniško gospodarstvo, ki je bilo sicer usmerjeno na notranji jugoslovanski trg in v tretji svet, veliko manj pa na zahodne trge, potrebovalo nove kadre, ti pa so potrebovali in pričakovali ustrezen stanovanjski standard. Zato se je redko naseljeno področje v Novem trgu kar samo od sebe ponujalo za začetek stanovanjske gradnje za nujno potrebne kadre, ki naj bi, tako sta to v javnosti predstavljali najvišja občinska partijska in upravna struktura, zagotavljali prihodnji razcvet kamniškega gospodarstva. V Novem trgu so takrat še živeli kmetje, ki so se pretežno preživljali s pridelavo poljščin, veliko pa je bilo gospodinjstev, ki jim je bilo kmetijstvo pomembna dopolnilna dejavnost.

Tudi nova lakirnica v Hočah naj bi stala na obdelovalnih zemljiščih v lasti kmetij, ki se še vedno preživljajo s pridelavo poljščin. Skoraj vsem bi moralo biti jasno, lokalnim in vladnim politikom pa to očitno ne bo nikoli povsem razumljivo, da kmetje nad tem, da jim vzamejo zemljo kot vir preživetja, ne bodo nikoli navdušeni. Kot tudi niso navdušeni kmetje v Savinjski dolini, ki se upirajo načrtom za gradnjo koroške avtoceste po najbolj kvalitetnih kmetijskih zemljiščih. V prepričevanje kmetov, da bi tudi oni sprejeli novo razvojno paradigmo, se je vključil najprej župan lokalne skupnosti, ki je v novi lakirnici videl zgolj in samo nova delovna mesta in pa seveda svoj ugled uspešnega menedžerja. Ker pa lokalni župan ni bil dovolj uspešen, se je v pridobivanje kmečke zemlje vključil sam minister za gospodarstvo, da bi s svojo avtoriteto, ki mu jo daje visoka funkcija, prisilil neposlušne kmete v prodajo zemlje. Nekateri kmetje so se nehali upirati, ostali pa trmasto vztrajali in svoje zemlje še vedno nočejo prodati. Zato je slovenska vlada poslala v parlament poseben zakon, ki omogoča razlastitev kmetijskih zemljišč, na katerih bo neka multinacionalka lahko zgradila industrijski obrat.

Upravičeno se seveda vprašamo, če je 400 novih delovnih mest res toliko vrednih, da se vlada suverene države podredi interesom nekega mednarodnega podjetja in celo poseže v človekove pravice tamkajšnjih lastnikov kmetijskih zemljišč. Tudi v kritičnem času nacionalizacijske afere v Kamniku so se Tomšičevi soborci spraševali, ali so novi kadri za kamniško gospodarstvo res tako pomembni, da je bila občinska oblast pripravljena odvzeti zemljišča obstoječim lastnikom in jih potem prenesti novim lastnikom po cenah, ki so bile bistveno nižje od tržnih.

Vlada pa je šla v Hočah še dlje, saj je lastnike kmetijskih zemljišč s pomočjo dominantnih medijev, ki so odvisni od zakonsko določenega RTV prispevka in financiranja podjetij v državni lasti, izključila iz javne obravnave. Mediji, vsaj večina med njimi, so v svojih prispevkih izpostavljali le načrte multinacionalke, ki so jo predstavili za gibalo družbenega napredka, niso pa dali besede prizadetim lastnikom kmetijskih zemljišč, ki jim je bila z novim, v parlamentu sprejetim zakonom vzeta pravica, da na svojih poljih še naprej gospodarijo. Podobne poskuse vplivanja na javno mnenje s pomočjo usmerjanja medijskih sporočil so doživljali tudi Tomšičevi soborci v Kamniku, ki pa so kljub vsemu našli poti, da so ključna sporočila ostala avtentična in so prišla pravočasno v javnost. Sprašujemo se, zakaj kmetom iz Hoč to ne uspeva, saj imajo vendar na voljo širok spekter tehnoloških rešitev, s katerimi lahko širijo svoja sporočila. Morda je težava pri voditeljih?

Če se želimo približati zamislim in idealom, ki jih je zastopal France Tomšič, opažamo pomanjkanje voditeljev na vseh ravneh družbene organiziranosti, ki bi se bili sposobni upreti kršenju človekovih pravic in bi bili pripravljeni stopiti v prve vrste prizadevanj za bolj demokratično in humano družbo. Primanjkuje nam voditeljev, ki imajo vizijo, znanje, so inovativni, so brez nahrbtnika nekdanjih slabih, nestrokovnih ali celo kaznivih dejanj in govorijo v jeziku, ki je razumljiv prav vsakemu. Potrebujemo voditelje, ki postavljajo privlačne, izvedljive in širokim množicam sprejemljive cilje.

Kaj imajo skupnega dogodki v Novem trgu pred nekaj več kot tridesetimi leti z današnjim dogajanjem v Hočah in drugje po Sloveniji, kjer se oblast obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Vprašati se moramo, kakšna je bila v Kamniku cena gospodarskega napredka in koliko bodo v Hočah v resnici stala nova delovna mesta ter koliko ljudi, ki bodo ostali brez obdelovalne zemlje, bodo tam sploh zaposlili. Čeprav v različnem družbenem redu, s časovno distanco med obema dogodkoma lahko zaključimo, da nasilna nacionalizacija kmetijskih obdelovalnih površin za potrebe industrializacije ali stanovanjske gradnje uničuje še zadnje kmetije, ki v okolici večjih mest vztrajajo pri pridelavi hrane. Tomšič je pogosto poudarjal, da državno nasilno kršenje človekovih pravic, kar nacionalizacija, ki jo je Tomšič prvič doživel kot kmečki sin, z vsemi svojimi posledicami gotovo je, ustvarja tudi politične nasprotnike. Tomšič nas opozarja na kratkovidnost takšnih nasilnih ukrepov, ko oblast vso energijo usmeri zgolj v izvedbo nacionalizacije ali druge nasilne ukrepe, zanemari pa načrtovanje vseh nadaljnjih korakov. V Kamniku je pospešena stanovanjska gradnja, ki pa se je zaradi uspeha nasprotnikov nacionalizacije začela brez načrtovane nacionalizacije, zahtevala investicije v družbeni standard, saj so se pomembno povečale potrebe po novih vrtcih in novih šolskih prostorih. Da bi v Kamniku o tem takrat vsaj razmišljali, čeprav bi morali načrtovati, v arhivih ne najdemo zapisov. Zato se v Kamniku s temi težavami ukvarjajo še danes. Vsega tega arhitekti industrijskega napredka v Kamniku niso upoštevali in ga danes očitno ne upoštevajo v Hočah, kjer lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo tudi ekološko opustošenje zemljišč in širšega okolja novih industrijskih obratov, vsaj tako si to lahko predstavljamo, če bo na najbolj rodnih zemljiščih pod obronki Pohorja zgrajena lakirnica avtomobilskih sestavnih delov. Umazana industrija pod zelenim Pohorjem!