Ustvarjeni da gremo

Tiste dni je Gospod rekel Ábramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom narédil velik narod, blagoslôvil te bom in narédil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslôvil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.« Ábram je šel, kakor mu je naróčil Gospod.

Dragi bratje in sestre!

Ni Abraham edini, ki ga Bog kliče v neznano. Vsi smo vedno znova v tem položaju. Vsak dan, vsak trenutek. Tudi v poslu vemo, da kdor se oklepa pridobljenega, izgublja. Ampak pot vere je vedno pot v neznano. Ker je nebeško, ki nam ga pripravlja Bog, tako večje od vsega, kar si predstavljamo, da nam je nujno še neznano. In šele med potjo počasi vse bolj ugotavljamo, kako res velike stvari Bog pripravlja za nas.

Abraham je bil na Kaldejskem uspešen in mu ni nič manjkalo. Imel je ugled, varnost in okrožje, po katerem bi se še stoletja verjetno njegov rod lahko selil in pasel. A Bog Abrahama izzove, da ima zanj poseben načrt, da mu ponuja nekaj drugega. Deželo, ki presega vsa pričakovanja. Zahteva pa zaupanje. „V deželo, ki ti jo pokažem“, pravi. Iti na pot samo z zagotovilom nekega Boga? V zemeljski selitvi verjetno nikoli, v vsakem primeru si bomo priskrbeli zemljevide, vodiče, motele, zaloge goriva, popotnico … Kaj pa v življenju? Iti v življenju na pot, ki ni samo kroženje od enega do drugega pašnika – ko popaseš na enem, se premakneš na drugega. Od enega do drugega dneva – da preživimo, se pozabavamo, nekaj začutimo … Od ene do druge osebe. Od odnosa do odnosa. Od plače do plače. Od tekme do tekme. Od piva do piva. Da se živeti tako, večina se niti ne pritožuje. Ne ugotovi, da jim kaj manjka. Ampak Bog nas vabi k drugačnemu življenju. K življenju, ki je bistveno bolj tvegano. Bolj stresno. Bog nas vabi na pot vere. Na pot, kjer v puščavi vsakdana pogosto ne vemo, kaj in koga bomo srečali. Kjer so stvari, pa čeprav se zdijo iste, na notranji način vedno nove. Kjer se tudi ljudje kažejo v vedno novi luči. Kjer se vse bolj zavedam, da sočloveka nikoli zares ne razumem, poznam, obvladam. In kjer tudi v samem sebi odkrivam neslutene globine. Ključno za to pot je zaupanje – Bogu, sebi in soljudem. Bogu, da se sploh odpravim in da ne obupam. Sebi, da se zanesem nase, da bom prenesel to pot, da me ne bo uničila. Drugim, ki so z mano na poti, da niso v mojem življenju slučajno, da so mi na pot poslani. Da je drugi moj varuh, moj učitelj, moj branitelj, moja tolažba, moj zdravnik … skratka, da Bog na moji poti skozi puščavo najbolj deluje ravno po mojih sopotnikih. Sila, ki nas premika v puščavi življenja, je sila ljubezni. Ovire in strahove na svoji poti lahko premagujemo le z ljubeznijo. Da vedno znova, z neupogljivo trmo in vztrajnim zaupanjem delamo dobro in se trudimo za lepo. Preko klišejev, preko norm, preko dvomov. To je vera, to ni naivnost. Vera, da je Bog dober in da zato delati dobro pomeni biti z Bogom. Zaupanje, da sem v življenje poklican ne kot naključna figurica na božji šahovnici, ampak kot ljubljen otrok, kot njegov varovanec, izbranec.  Da me vedno ob večerih v puščavi čaka njegov objem, njegova nežnost, njegovo razumevanje in ozdravljenje. Kot tisti, ki je zapustil Kaldejsko deželo varnega kroženja sem od drugih vedno znova lahko deležen posmeha in skepse, vedno znova me bodo morda spraševali, kdaj se bom vrnil s svojega norega eksperimenta. Ker je skušnjava nenehna, pravzaprav vedno večja: večje čudeže ko na poti skozi puščavo doživljam od Boga, bolj me tudi ima, da bi se na nekem mestu ustalil in si rekel, da kaj več je pa že požrešnost, da kaj več pa že ni mogoče, da je kaj več v puščavi življenja pa že fatamorgana. Naša skupnost tako za seboj v puščavi pušča dolg rep tistih, ki so obupali nad potjo do obljubljene dežele – ne obupali, ker bi jim bilo prehudo, ampak obupali, ker jim je predobro. Ampak Bog se ne ustavi, pelje nas naprej, v še nove dneve, v še večje čudeže. Uči nas, kako nepomembna je zemeljska gotovost in kako velike stvari so pripravljene za tiste, ki mu zaupajo. Ko se pred zoro zbujamo v jutranji mraz in se ognji večera še kadijo, ko še ne vemo, kaj bomo v tem dnevu jedli in pili, kje bo zvečer naše zavetje, ko se spomnimo v jutranji lenobnosti, kako so težki dnevi, bi se najraje obrnili na drugo stran in raje spali. Potem pa izza obzorja vzide sonce. In ko njegovi žarki pobožajo naša ležišča, vemo, da smo ustvarjeni za to, da gremo.