Ustvarjeni da gremo

Ko se pred zoro zbujamo v jutranji mraz in se ognji večera še kadijo, ko še ne vemo, kaj bomo v tem dnevu jedli in pili, kje bo zvečer naše zavetje, ko se spomnimo v jutranji lenobnosti, kako so težki dnevi, bi se najraje obrnili na drugo stran in raje spali. Potem pa izza obzorja vzide sonce. In ko njegovi žarki pobožajo naša ležišča, vemo, da smo ustvarjeni za to, da gremo.