Upam, da bo bralce zanimala sicer zelo zgoščena, a poučna zgodovina največje slovenske župnije v Ameriki in slavje njene 125-letnice.
Čeprav je prišel prvi Slovenec, jezuit, profesor in pozneje raziskovalec še razmeroma neznane zahodne severne Amerike Marko Anton Kapus (ali Kappus) iz Kamne Gorice, v Vera Cruz, Mehiko, že leta 1687, ali pred malo več kot 330 leti, kot izvemo zlasti iz spisov dr. Janeza Zaplotnika, ki jih je uredil in leta 2016 v dvojezični knjigi izdal prizadevni jezuit dr. Peter Rožič, in čeprav je tudi v Baragovih časih poleg misijonarjev že sredi 19. stoletja živelo v več ameriških državah kar nekaj slovenskih kmetov, delavcev in obrtnikov, so se prvi Slovenci začeli naseljevati v Clevelandu šele proti koncu 19. stoletja. Med slednjimi je izstopal Jožef Turk, ki je prišel v Cleveland leta 1881 iz Zvirč pri Hinjah na Dolenjskem. Znal je nemško v času, ko je bilo več tovarniških preddelavcev v Clevelandu nemškega rodu, tako je lahko pomagal novim prišlecem najti zaposlitev, predvsem pa jih je začel povezovati, najprej v češki župniji Lurške Gospe na 55. cesti, kjer je postal prijatelj s slovaškim župnikom Štefanom Furdkom. Za Veliko noč 1883 je pisal slovenskemu duhovniku Frančišku Ks. Bajcu v Minnesoto, da je v Clevelandu okrog 50 Kranjcev (kot so takrat radi imenovali vse Slovence) in ga povabil, naj jih obišče. Bajec je res začel misijonariti med clevelandskimi Slovenci, ki so se lahko z njim v materinščini pogovorili in po želji tudi spovedali.
Clevelandski škof Gilmour je spoznal, da bo slovenska naselbina s časom dovolj velika za svojo slovensko župnijo in je Furdka pooblastil, naj najde v “starem kraju” kakšnega primernega mladeniča, ki bi prišel v Ameriko, postal bogoslovec in potem prevzel skrb za prvo slovensko župnijo v Clevelandu. Kot piše prof. Janez Sever v spominski knjigi Saint Vitus Church, izdani leta 1969 ob 75-letnici župnije, se je za odhod v Ameriko odločil Vid Hribar iz Zgornjega Tuhinja pri Kamniku. Vstopil je v clevelandsko bogoslovje, končal predpisane študije in bil poleti 1893 posvečen v duhovnika. Nato je najprej maševal za Slovence v šolski kapeli nemške župnije sv. Petra na križišču Superior avenije in 17. ceste.
Rojaki so si seveda ves čas želeli svojo slovensko župnijo. Za 6.000 dolarjev so kupili veliko praznih zemljišč ob Norwood cesti in Glass (danes Lausche) aveniji, kjer so nameravali postaviti cerkev, okrog nje pa zgraditi naselbino slovenskih domov. Vkljub gospodarski krizi niso obupali. Sredi oktobra leta 1894 je škof Horstmann že blagoslovil vogelni kamen, nakar so hitro zgradili skromno leseno cerkvico na kraju, kjer je danes nova šolska dvorana, s pročeljem proti Norwood cesti. Cerkev so mislili najprej posvetiti Materi božji, a je zmagal predlog, naj bo iz hvaležnosti do ustanovitelja imenovana sv. Vid po njegovem krstnem patronu. Zgradili so tudi skromno župnišče, leseno hišico, kjer sta uradovala, živela in si sama kuhala župnik Vid in njegov brat Martin, ki je prišel na Vidovo novo mašo in potem kot oskrbnik in pomočnik ostal v Clevelandu.
Župnija je hitro rasla in leta 1902 so morali cerkev povečati, okrog nje pa je zrasla naselbina slovenskih družin z otroci.
V Ameriki župnije po možnosti vzdržujejo tudi svoje župnijske osnovne šole, tako so farani leta 1902, ko so povečali cerkev, zgradili tudi prvo leseno šolsko poslopje. Kot poroča prof. Janez Sever in tudi marsikak drug župnijski zgodovinar, med njimi poklicni zgodovinar, urednik Ameriške domovine prof. Vinko Lipovec, je trakrat nastal resen spor, saj je ves ta napredek potreboval tudi denarne prispevke, ki so se zdeli slovenskim priseljencem pretirano visoki. V Sloveniji so vrgli v puščico kak drobiž in kmetje morda dali župniku nekaj žita, tu pa drobiž ni zadoščal za vzdrževanje in napredek nove slovenske župnije in šole. Poleg gospodarske krize in nujnosti višjih prispevkov, pa je na obrobju verske skupnosti živelo tudi nekaj rojakov, ki niso bili verni, ampak so sovražili Cerkev in duhovnike ter hujskali vernike proti župniku. Da bi končal ali omilil spor, je škof Horstmann leta 1906 ustanovil še slovensko župnijo Žalostne Matere božje, ki jo je zahodno of 55. ceste organiziral znani zaslužni frančiškan pater Kazimir Zakrajšek. Leto pozneje pa je župnika Hribarja premestil v Barberton, Ohio.
Hribarjev naslednik pri sv. Vidu je postal Jernej Ponikvar, priseljenec iz Blok na Notranjskem, ki ga je v Ameriko in v minnesotsko šentpavelsko bogoslovje leta 1901 skupaj s še nekaj mladeniči pripeljal minnesotski župnik Bajec. Šentpavelski škof Ireland ga je junija 1906 posvetil v duhovnika, nakar je po par krajših službah postal ustanovitelj slovenske župnije sv. Cirila in Metoda v Lorainu, Ohio. Leta 1907 pa mu je clevelandski škof zaupal slovensko župnijo sv. Vida. Vsekakor je bila izbira posrečena, saj je Ponikvar zelo uspešno vodil svetovidsko župnijo vse do svoje smrti leta 1952, ali 45 let. Novi tridesetletni župnik si je moral najprej pridobiti zaupanje faranov in ustvariti novo vzdušje sodelovanja.
Ni teklo vse gladko, a vkljub godrnjanju je zmagala zdrava pamet. Število faranov je hitro naraščalo in bilo je jasno, da bo župnija rabila novo šolsko poslopje in gotovo prej ali slej tudi mnogo večjo cerkev. Čeprav je bilo župnišče v stari leseni hišici revnejše od prenekega doma preprostih faranov, se je novi župnik modro odločil najprej za gradnjo nove šole. Leta 1912 so položili vogelni kamen za novo trinadstropno šolo na Glass aveniji, ki naj bi skupaj s staro pomagala rešiti pereče vprašanje vzgoje vedno večjega števila otrok. V zgodnjih letih 1920-tega desetletja je 1.750 otrok obiskovalo svetovidsko farno šolo, takrat številčno največjo v clevelandski škofiji.
Največji izziv za župnika pa je bila postavitev nove cerkve, saj je stara povsem doslužila in bila seveda premajhna. Pretresli so več predlogov in se odločili, da postavijo cerkev na vogalu Glass avenije in 61. ceste. Vogelni kamen so položili 4. novembra 1930 in zgradili novo veličastno zidano cerkev sv. Vida, ki jo je škof Schrembs ob množici vernikov blagoslovil 20. novembra 1932. Vse to se je zgodilo v času velike gospodarske in finančne krize, depresije, ki je takrat pretresala Ameriko. Osrednji stroški so znašali 350.000 dolarjev, kar bi bilo okrog osem milijonov dolarjev leta 1993 in seveda mnogo več v poznejših letih. Ta rod rojakov se je izkazal za vredne potomce prednikov, ki so v Sloveniji zgradili in obnavljali toliko čudovitih cerkva, ki ostanejo verski in kulturni zakladi Slovenije.
Trdoživemu Notranjcu, ki je od tridesetega leta starosti do smrti 45 let živel in se žrtvoval za slovensko svetovidsko župnijo, je po njegovi smrti leta 1952 sledil kot tretji župnik, na Addison aveniji v svetovidski župniji rojeni Alojzij Baznik, sin dolenjskega priseljenca Janeza in priseljenke Lucije iz Dobrepolja. Alojzij je sad ameriške vzgoje, osnovne v svetovidskii šoli, srednje Cathedral Latin High School in bogoslovne v clevelandskem semenišču. Dobro je znal slovensko, med drugo svetovno vojno pa je bil dve leti na fronti v Evropi in je pred vrnitvijo v Ameriko služboval še na Goriškem in Tržaškem, kjer se je seznanil s tamkajšnjimi rojaki in tudi z nekaj begunci. Kot župnik je prizadevno obnavljal župnijske zgradbe in gradil nove. Leta 1957 so odprli avditorij ali šolsko dvorano, ki je služila kot telovadnica, pa tudi kot dvorana za številne prireditve, koncerte, dobrodelna kosila, itd. Leta 1962 so blagoslovili nov sestrski konvent s kapelico. V osnovni šoli seveda poučujejo v angleščini, a v svetovidski — in v župniji Marije vnebovzete — je Sobotna slovenska šola dobila svoj zagotovljeni dom.
Kot je v župnijski knjigi sv. Vida ob stoletnici obstoja l. 1993 poročal ing. Joseph Zelle, je leta 1969 takrat že msgr. Baznik nepričakovano dal ostavko in zapustil Sv. Vid. Škof Issenmann je postavil na njegovo mesto Rudolfa Praznika, čigar predniki so se izselili v Ameriko z Dolenjega Jezera pri Cerknici, on sam pa se je rodil in je odraščal v svetovidski fari in doštudiral na clevelandskih srednjih in univerzitetnih šolah. Imel pa je resne zdravstvene težave in je leta 1973 umrl. Škof James A. Hickey je takoj izbral za novega svetovidskega župnika Edwarda Pevca, pri Sv. Vidu in na clevelandskih šolah vzgojenega rojaka, z doktoratom iz vzgojeslovja na Western Reserve univerzi, ki je župnikoval pri sv. Vidu šest let. Skrbel je za poglobitev verskega življenja, za obnovo in estetsko izboljšanje obstoječih zgradb, za uvedbo laičnih evharističnih sodelavcev in še posebno za dobre odnose v župniji in s škofijo. Že maja 1979 pa je škof Hickey želel izrabiti dr. Pevčeve pedagoške kvalifikacije z imenovanjem za rektorja semeniškega kolegija Borromeo College of Ohio. Tri leta pozneje ga je papež Janez Pavel II imenoval za clevelandskega pomožnega škofa.
Ko je bil župnik Pevec premeščen, mu je maja 1979 sledil kot šesti svetovidski župnik Joseph, ali Jože, Božnar. Slednji je bil kot Hribar in Ponikvar rojen v Sloveniji in sicer leta 1944 na Pristavi blizu Polhovega Gradca-Dobrove, dobrih 20 kilometrov zahodno od Ljubljane. Tam je preživel otroška leta in končal tri razrede osnovne šole, potem pa se je s preostalo družino pridružil očetu Milku. Slednji je leta 1945 postal begunec in se je štiri leta pozneje izselil v Kanado, kjer se mu je leta 1954 pridružil desetletni Jože. Tam je končal osnovno in srednjo šolo, se leta 1963 vpisal na St. Augustine College v Torontu in na vabilo župnika Baznika nadaljeval študij na univerzi John Carroll in v bogoslovju St. Mary Seminary v Clevelandu. Leta 1970 je bil v Clevelandu posvečen v duhovnika, potem kaplanoval pri Sv. Feliciti in Sv. Vidu in bil leta 1979 komaj 35-leten nameščen kot svetovidski župnik.
Vsiljuje se primerjava z v Blokah rojenim Ponikvarjem, ki je postal župnik še pet let mlajši in je župnikoval 45 let. Za njim ima doslej najdaljšo dobo služenja Cerkvi, faranom sv. Vida in slovenskemu narodu župnik Božnar, ki zgledno župnikuje skoraj 40 let. Ponikvar je bil ploden graditelj, zlasti nove šole in nove cerkve sv. Vida. Božnar pa je poskrbel za potrebno novo streho in za notranjo prenovo svetišča. Na Lausche aveniji blizu cerkve in šole pa s pomočjo požrtvovalnih faranov za ostarele rojake zgradil mogočno zgradbo, imenovano St. Vitus Village, ali Svetovidska vasica.
Kako se ne le duhovno, ampak tudi na zunaj pripraviti na stoletnico župnije leta 1993? Odgovor je bil na dlani: s potrebno prenovo in olepšanjem veličastnega svetišča. Kot nekoč Hribarju in drugim pa so novim stroškom nasprotovali nekateri farani, ki jim novi župnik ni bil povsem po volji, saj ni bil rojen v Clevelandu, kot oni, ki so do njegovega prihoda imeli v fari bolj zagotovljen vodilni položaj. Z veliko mero spretnosti in potrpežljivosti so se le pomirili duhovi. Pastoralni svet, izvoljen leta 1988 in sestavljen iz zastopnikov obeh skupin, je še pravočasno odobril načrte za prenovo, ki je stala okrog 600.000 dolarjev. Akademski slikar, prekmurski rojak Štefan Hauko je ob sodelovanju restavratorjev Aleša Sotlerja in Radota Zoubka iz Slovenije svetišče krasno poslikal.
Z delom in denarjem so pomagali številni farani in tudi drugi prostovoljci, predvsem pa vodilni dobrotnik slovenske skupnosti in graditelj tako prvega kot tudi drugega bazena na Slovenski pristavi, tovarnar Pavle Košir, ki je velikodušno prispeval znanje, čas in denar tudi za gradnjo Svetovidske vasice. Prenovljeno svetišče je ponos faranov in Slovencev v Ameriki. Nadškof in pozneje kardinal dr. Franc Rode, ki je izjemno razgledan tudi v cerkveni umetnosti, je ob obisku svetišča vzkliknil: “Saj to je prava katedrala!” Pod prizadevnim Božnarjevim vodstvom se je v župniji razbohotilo delovanje številnih verskih organizacij in klubov, povečalo število učencev slovenske sobotne šole, obogatelo je bogoslužje s petjem več cerkvenih zborov, med njimi je še vedno dejavna Lira, kjer je že ob ustanovitvi župnije prepevala tudi mama Franka Lauscheta, poznejšega sodnika, ki je s slovensko pomočjo uničil clevelandski organizirani kriminal in mafijo (o čemer je izčrpno poročal celo Reader’s Digest z več milijonsko naklado), in clevelandskega župana, guvernerja države Ohio in zveznega senatorja Franka Lauscheta. Če je le mogel, je prihajal na koncerte in farne prireditve, vsakega 4. julija pa k maši za pokojne starše in sorodnike. Župnik Božnar je seveda tudi duhovni vodja številnih organizacij. Zgledno obiskuje bolne in ostarele in župnija redno pomaga s hrano in raznimi potrebščinami tudi zamorskim in drugim okoliškim revežem in podpira slovenske misijonarje po vsem svetu.
Seveda je tudi praznovanje 125-letnice v nedeljo 30. septembra 2018 potekalo pod vodstvom župnika Božnarja in njegovih zvestih sodelavcev, na čelu s 16-članskim jubilejnim odborom: najprej v nabito polni cerkvi, s številnimi narodnimi nošami, veterani vojn, Kolumbovimi vitezi v slikovitih uniformah, ob mogočnem prepevanju združenih zborov obeh slovenskih župnij, več violinistov in glasbenikov na pihala pod vodstvom Janeza Sršena. Maševal je novi clevelandski škof Nelson J. Perez in navzoče najprej pozdravil z voščilom HAPPY BIRTHDAY, verniki pa so odgovorili z gromkim ploskanjem, ki se je večkrat ponovilo in doseglo vrh pred koncem cerkvenega slavja, ko se je škof prisrčno zahvalil in hvaležno stisnil roko somašujočemu župniku Božnarju.
Po cerkvenem slavju se je mnogo vernikov udeležilo še jubilejnega banketa v veliki dvorani bližnjega Slovenskega narodnega doma na ulici St. Clair. Tam so jih čakale pogrnjene mize in na vsaki poleg steklenic vina še jubilejna torta slovenske kulinarike Zofije Mazi. Po molitvi je zbrane rojake pozdravil napovedovalec Frank Žitko, predsednik organizacije svetovidskih alumnov in predstavil izvrstnega šefa Jožeta Tavčarja. Kmalu so prijazni strežniki začeli servirati odlično kosilo. Ob umirjeni glasbi orkestra Larry “Patch” je prišla na vrsto jubilejna torta, Pod vodstvom Janeza Sršena se je nato začel kulturni program, z lepim petjem Fantov na vasi, nakar je napovedovalec predstavil prvega govornika Tomaža Gorenška, ki je občuteno poročal, kako so njegovi starši skupaj z bratom Milanom in sestro Metko po prihodu v Ameriko najprej našli zatočišče in priložnost za versko in kulturno delovanje v župniji sv. Vida. (Nekaj o tej izjemno uspešni in zaslužni družini najdete tudi v a knjigi o slovenskih ameriških izumiteljih in inovatorjih, Družina, 2016). Nato je spregovoril Richard Hlabše, ki je odraščal v svetovidski župniji, mnogi pa se ga spominjamo kot bistrega študenta na naši Kentski univerzi, kjer je končal tudi tri tečaje slovenščine in dobil na proslavi priznanj, ali Honors Day, Slovensko študijsko nagrado, ki mu jo je pred več tisoč udeleženci izročil sam predsednik univerze. Po končanih študijah je kot ugleden clevelandski televizijski napovedovalec nastopal pod imenom Dick Russ, na banketu pa je govoril o izzivih v svetovidski župniji sredi spreminjajočih se soseščin in selitve številnih faranov v predmestja in na podeželje.
Nazadnje je spregovoril še priljubljeni gospod župnik Božnar, se zahvalil vsem za sodelovanje in udeležbo, kjer je posebej omenil tudi vodilna marljiva farna uslužbenca Staneta in Metko Kuhar, in zaključil slavje z molitvijo in blagoslovom. Po bogato blagoslovljenem praznovanju v cerkvi in narodnem domu smo se hvaležni, veseli in opogumljeni vrnili na svoje po Clevelandu in okolici razkropljene domove. Hvala Bogu za vse!
