Avtor: Peter Lah. Rimska škofija ima novega škofa in katoliška Cerkev novega papeža. Ko se oziram tedne, ki so minili od odstopa Benedikta XVI, se mi ponujajo nekatera razmišljanja.
Prvo je seveda to, da kot vernik zaupam, da je edini voditelj Cerkve Jezus Kristus. To je jasno poudaril papež Benedikt v svojem zadnjem javnem nagovoru. Ta vera nam je vsem, tako Benediktu kot kardinalom in vernikom omogočala, da smo v miru in vedrini duha spremljali volitve novega papeža. Naj mi bo dovoljen kanček hudomušnosti: isto vero priporočam tistemu, ki se boji, da bo izvolitev jezuita za papeža pomenila konec sveta. Tisti, ki redno beremo Sveto pismo, vemo, da je vsak večer konec sveta in hkrati upanje in priložnost za nov začetek.
Ko se je novi papež pojavil na balkonu bazilike Sv. Petra, so me nagovorile tri stvari. Prvič, da je navzoče pozval, naj skupaj molijo za predhodnika in zanj. Ta gesta nakazuje, kako razume službo škofa in papeža: kot prvega med verniki. Za rimsko škofijo (Cerkev) je rekel, da »predseduje drugim v ljubezni«. Ali je s tem nakazal poudarek v smeri kolegialnosti med škofi, se pravi, decentralizacije? Predsedovati v ljubezni namreč ni isto kot administrativno vladati.
Nadaljevanje: Večer