Je po vsem, kar o tem nesrečnem človeku vemo, res mogoče to trditi? Pri zdravi pameti – za kaj takega ni treba, da je človek dobro zgodovinsko razgledan – seveda ne. Tega vprašanja nisem našel v najglobljih, najbolj smrdečih kanalih današnjega neonacizma, ampak v ne manj globokih in manj smrdečih kanalih današnjega navideznega »antinacizma«, ki zase seveda ne ve, da je enojajčni dvojček resničnega kar starega nacizma in njegove demonologije. To vprašanje sem po naključju našel v jeziku, v katerem po vsem tem, kar je Hitler s svojimi tovariši – tako so se namreč nacionalni socialisti imenovali – storil narodom tega jezika ali te ožje jezikovne družine, namreč v bosanski hrvaščini, česar ne bi pričakoval. Tam je pisalo: »Izraelska vlada radi genocid nad palestinskom djecom i narodom, ispade da je Hitler bio u pravu!« Kar moram pri tem obnavljanju nacistične miselnosti, ki je v vseh kolikor toliko pravnih državah kaznivo dejanje – razen v arabskih in drugih islamskih državah – vendar pohvaliti, je to, da se je avtorica te blaznosti podpisala s polnim imenom. Seveda moj namen ni denunciranje nesrečne ženske, ki je to napisala kot spletni komentar tega, kar se te mesece po 7. oktobru 2023 dogaja v Gazi, ki je pod tiransko upravo teroristične organizacije Hamas. Ta, ki edini more soditi človeka, tudi to ime pozna, tako ga meni ni treba objavljati. Poleg tega pa takega mnenja ni samo neka nerazsodna nesrečnica iz Bosne, pač pa ga, ne da bi se tega zavedali, delijo številni prav v deželah, kjer bi razumen človek moral vedeti, o čem govori, če kar koli ali kogar koli primerja s Hitlerjem. Žal so v tej druščini tudi številni moji rojaki.
Očitati Izraelu, da se obnaša in ravna, kakor so se obnašali in ravnali nacisti – in obenem reči, da je Hitler torej le imel prav – ob tem bi pregoreli tudi najbolj debeli kabli v računalniku, če bi vanj vtipkali tako noro protislovje – ne pregorijo pa niti mikronske možganske sinapse zavedenega človeka, kakor to vidimo tudi na številnih drugih področjih in ob drugih tematskih sklopih. Jokati z ljudstvom, ki ima Hitlerjev Mein Kampf skoraj za nadaljevanje in dopolnitev Korana, kar ni »zarotniška teorija«, ampak preprosto dejstvo, ki ga more vsakdo sam preveriti v knjigarnah muslimansko vodenih držav, obenem pa Izraelu očitati, da dela enake zločine, kakor jih je delal Hitlerjev socializem, to ne izpričuje le resnice o današnji funkcionalni nepismenosti velikega dela evropskih narodov v našem času, ampak tudi omračitev njihovega uma in zakrknjenost njihovega srca. O slednji beremo v drugi Mojzesovi knjigi o faraonu, ki ob vsej evidenci Božje moči ni hotel popustiti, da bi Izrael odšel v puščavo, da bi tam slavil Boga, in je raje privedel stvar tako daleč, da je vsa njegova vojska utonila v Rdečem morju, kar me spominja na to, kar v Evropi pripravljajo še dovčerajšnji pacifisti, ki so najprej temeljito uničili obrambne moči svojih držav, zdaj pa izzivajo ne le vsaj vseevropsko, če ne kar svetovno vojno, ampak tudi uporabo nuklearnega orožja.
Problem današnjega vsaj na eno duhovno oko slepega in eno uho gluhega in eno možgansko polovico prizadetega človeka je, da ne zna ugotoviti, kdo je resnični morilec otrok, civilistov, tudi starih in onemoglih ljudi: ali tistih, ki jih zlorablja kot živi ščit za zakrivanje svojih terorističnih gnezd in izstrelitvenih ramp – ali pa tisti, ki se je s svojo oboroženo silo upravičeno dvignil zoper teroristične bande, da bi rešil zajete talce in preprečil nadaljnje teroristične napade na svojem ozemlju. In današnji zmedeni človek za žrtve takih spopadov, ki si jih ni izbral in začel Izrael, krivi napadeno državo in joče svoje krokodilje solze za temi, ki naj bi bili »nedolžne žrtve«, čeprav se z veliko večino strinjajo z zločini Hamasa. Da so v tako nerazsodnost padli zgodovinsko, da ne rečem tudi versko, in prav tako vojaško in pravno neuki ljudje, je ob enoglasnem ponavljanju propagandnega stroja do neke mere razumljivo, kakor je nerazumljivo, da enako mislijo in govorijo ljudje, ki so vse to, kar je potrebno za razumevanje takih reči, študirali na najboljših univerzah in diplomatskih akademijah.
Ob tem je treba povedati, da ugotovitev pravega krivca ne pomeni nekritičnega gledanja na državo Izrael. Gledano z vidika Božje besede »nedolžnih žrtev« ni, ne kar zadeva posameznike, ne kar zadeva narode, ne kar zadeva države, celo ne kar zadeva verske ustanove in cerkve. A kakor noben priseben sodnik ne bo za vlom v zasebno hišo, maltretiranje družine in oropanje premoženja prisodil krivde žrtvam takega dejanja, ker bi se skliceval na svetopisemsko resnico, da dobrega človeka ni, da smo vsi zabredli: »Vsi so odpadli, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega« (Ps 53,4), tako tudi Izrael ne more biti ves čas in v vseh pogledih ne samo glavni, ampak kar edini krivec, ker pač tudi Izrael ni nedolžen in ni zunaj greha, posebej pa še, ker ne sprejema tega, kar mu je bilo prvim med narodi pred dva tisoč leti ne le oznanjevano, ampak tudi z velikimi čudeži potrjeno. Ja, to je res, in vendar bi tudi pijan sodnik presodil, da je krivec za vlom ta, ki je vlomil, ki se je izživljal nad prebivalci te hiše in ki je hišo oropal in morda tudi opustošil. Tudi pijan, močno pijan sodnik, bi tako razsodil. In zakaj trezni in tako visoko kvalificirani sodniki v enem samem primeru, ko gre za Izrael, razsojajo drugače? Namreč tako, kakor je pred leti neko sodišče v Avstriji obsodilo na kazen – vsaj ne na smrtno, ki je tu odpravljena, kakor ni odpravljena pravna nespamet – lastnika hiše, ker se je vlomilec pri poskusu, da pride v njeno klet čez ograjo, ponesrečil, ker ograja ni bila ustrezno varno postavljena … To na srečo ni slika avstrijskega pravnega sistema, ampak tragikomična izjema – medtem ko je obsojanje Izraela od njegovega nastanka v letu 1948 do danes prav te vrste, namreč ne kot tragikomična izjema, ampak kot železno pravilo. Kdor bi vsaj približno preštel vse resolucije Združenih narodov proti Izraelu, ki je gotovo slaba država, kakor tudi vse druge, vendar vsaj na območju, kjer leži, daleč najmanj slaba v primerjavi z vsemi okoli sebe, in kdor bi preštel resolucije, ki bi bile sprejete zoper države, ki tega imena niti ne zaslužijo, če vzamem kot primer za vse podobne Severno Korejo, potem vidimo, kdo bi v resnici moral prejemati take resolucije, namreč ta, ki jih sicer pošilja, Organizacija združenih narodov prva!
Kristjani nismo prijatelji te ali one izraelske vlade, se ne strinjamo nujno z vsemi vladnimi ukrepi – smo pa prijatelji Božjega izvoljenega ljudstva Izraela, in to pomeni tistega Izraela, ki ima obrezo na srcu, kakor pravi: »Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga« (Rim 2,29). Tudi za nas velja obljuba Abrahamu: »Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,2-3).
Velja tudi za Slovence …
