Latinska beseda »pasijon« v liturgiji pomeni Kristusovo trpljenje, ki ga v katoliških cerkvah berejo na cvetno nedeljo in na veliki petek. V dramaturškem smislu pa je pasijon umetniška upodobitev tega trpljenja. Nastanek pasijona je v neposredni povezavi s pokorniškimi procesijami, ki so se v naših krajih začele v začetku 17. stoletja in se v Ljubljani, Novem mestu, Kranju in Škofji Loki ohranile do druge polovice 18. stoletja. Prva takšna procesija je bila ustanovljena v Ljubljani po zaobljubi bratovščine Odrešenika sveta v času epidemije kuge na Kranjskem leta 1598 – 1599. Procesije so vodili ljubljanski kapucini, ljubljanski sprevod iz leta 1617 pa omenja tudi Valvasor, ko piše, da so si pasijon ogledali ljudje iz mesta in okolice. Prvi igralci so bili plemiči in bogati meščani, kasneje pa so najeli plačane igralce. Poseben patos so procesiji dajali spokorniki, ki so se bičali in taki, ki so nosili križe.
Razvoj pasijona na Slovenskem je vezan na osebnost kapucina p. Romualda, ki se je rodil leta 1676 v Štandrežu pri Gorici, kot Lovrenc Marušič. Z 22-leti je stopil v kapucinski samostan v Celju, nato pa je bil pridigar v Škofji Loki. Zadnja leta je živel v Gorici, kjer je 22. aprila 1748 umrl. Oče Romuald je v Škofji Loki prevedel in priredil besedila za pasijon v slovenski jezik in jih dramaturško dopolnil. Vse to je zlil v celoto, znano kot Škofjeloški pasijon, ki je prvo zapisano in ohranjeno slovensko dramsko besedilo. V tej pismeni obliki so pasijon v Škofji Loki prvič uprizorili leta 1721.
Foto: Wikipedia
