V spomin na ustanovni kongres Socialdemokratske zveze Slovenije objavljamo Drevenškov prispevek s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. septembra v Šmarci pri Kamniku. Prispevek Gorazda Drevenška, ki je bi objavljen v zborniku prispevkov simpozija, ima naslov: FRANCE TOMŠIČ – GENERATOR ALI VŽIGALNA ISKRA POLITIČNE TRANZICIJE V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI?
»Tudi komunisti smo ljudje,« je bilo geslo konec 80. let na avtobusni postaji blizu študentskega doma na Viču, kjer sem takrat živel. In zdelo se mi je, da poznam fanta, ki je to napisal. In se ni hvalil s tem. Zdi se mi, da mu je bilo ime Karli. Mnogo podobnih študentskih miselnih potegavščin se je pričelo prav tam, v študentskih naseljih, pri vedno lačnih dušah, ki so iskale duševno hrano bolj kot študentske bone, čeprav je bila takrat prav hrana glavni strošek preživetja. Te izzivalne potegavščine so se skupaj s študentsko blokovsko gverilo širile med otopelo vsakdanjost sej Centralnih komitejev Zveze komunistov Jugoslavije, zaradi katerih se je naslednji dan običajno povečalo jemanje pomirjeval. Morebiti tudi popivanje. In tako je teklo življenje od enega sestanka komiteja do drugega, izjave generalskega vrha ali kakih drugih že pozabljenih forumov. In so zaživele kleti v študentskih domovih, kjer se je žuralo. Od žura do žura, od akcije do akcije. In potem se je pričela politika. V najširšem pomenu besede.
Refleksija delavskih štrajkov, ki so potekali vzporedno s študentskim gibanjem, do študentov ni prišla drugače kot po medijih, ki jih študentje praviloma nismo kaj dosti spremljali. Kje le, saj v študentskih sobah ni bilo kaj drugega kot radii. In kakšna redka televizija. Tako je sočasno vrenje študentskih revoltov proti okorelosti sistema, prepredenih z različnimi špiclji sumljive preteklosti, teklo neodvisno od delavskih puntov. Čeprav so bili temelji za to apatičnost verjetno enaki, se prave razboritosti nihče na oblasti ni zares bal, ni verjel, da lahko spraviš ljudi na ulice. (To pobožno in globoko poduhovljeno željo navadnih državljanov po uporu, proti apatičnosti in duševnemu nasilju so dokončno desetletja kasneje v kali zatrli demokratični mediji mediokritetnih vsebin – tako z ene kot z druge strani.)
To mimobežnost delavstva in študentskih revoltov je presekal prav France Tomšič, ki si je drznil iskati zaveznike za svojo idejo litostrojskega štrajka. Prehodil pa je kar nekaj poti, potrkal na prenekatera vrata, od moledovanja pri Društvu pisateljev, kulturnikov in ostalih intelektualističnih zborov, ki niso vedno hoteli razumeti ali pa so se bali za izgubo svojih priložnosti in uveljavljanja svojega morebitnega vpliva. Niso razumeli, kaj bi France rad počel s svojo idejo socialdemokracije. Vsi so tudi dokaj dobro živeli in jim je tak radikalen korak pomenil preveliko tveganje za njihovo relativno varno življenje v takrat varnem zavetju nekoč dokaj socialno usmerjene Jugoslavije. Taki smo pač ljudje. Večina se bo prodala tudi za to, da obdrži službo, svojo eksistenco – vse do današnjih dni. In zato France dolgo ni našel sogovornika, kar celo leto. Takega sogovornika, ki bi bil pripravljen za akcijo, kot je ustanovitev in vodenje prepovedanega združenja oz. nekoč prepovedane stranke, ki je pač zmagala v vojni in si je to zmago lastila še pozno v osemdeseta leta. Pa verjetno niti ni bil glavni problem, da si je lastila zmago, problem je bil, da jo je čas povozil tako v političnem kot državniškem pogledu. Če je bil takega ali drugačnega mnenja tudi France, niti ne vem, ker nisva preveč gledala v preteklost, za naju je bila bolj zanimiva prihodnost. To se je na koncu, lahko mirno rečemo danes, izkazalo za strateško napako razvoja našega političnega prostora.
Tako sta nekega popoldneva konec novembra 1988 na Kersnikovo 4 v Ljubljani oprezno prišla France Tomšič in Andrej Magajna. Na sedežu Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije Univerze Edvarda Kardelja (UK ZSMS), katere predsednik sem bil, je bilo nešteto pobud, združenj, odborov, založb in vsega, kar si je verjetno želelo srce naših takratnih zahodnih študentskih kolegov. UK ZSMS pa je bil tudi »enfant terrible« takratne centrale ZSMS, ki je na UK gledala kot na stalnega upornika in nebodigatreba. Po uvodnih besedah Andreja Magajne je o litostrojskem štrajku spregovoril France in predlagal, da bi rad skupaj s študenti organiziral dogodek, ki bi spomnil na obletnico štrajka in takrat izrečeno pobudo za organiziranje socialdemokratske stranke, napovedani na tistem štrajku. Iz njegovega kratkega nagovora je bilo razvidno, da je to idejo že mnogokrat predstavil, očitno neuspešno, zato je verjetno bolj malo pričakoval od nekega nadobudnega študentskega vodje. Očitno pa je bilo, in to je v svojem glasu in pokončnosti dal jasno vedeti, da bo nekaj prispeval k družbenemu razvoju in razpletu zaradi gospodarske krize, ki je že veselo kazala zobe v govorih generalov zvezne vojske.
Skoraj nevljudno njegovim letom in zelo odločno sem povedal, da me obletnice res ne zanimajo. Če pa gre za ustanovitev politične stranke, in to ustanovitev slovenske politične stranke, pa še socialnega profila, sem pa gotovo zraven. Takrat zelo pomembno in v zraku je bila slovenska samobitnost, posebej za tiste, ki smo imeli še relativno svežo izkušnjo z norostjo JLA in smo menili, da svoje grožnje generali mogoče tudi uresničijo. Ker se je leta kasneje taka grožnja izkazala za zelo milo oceno, je bila osrednja želja ustanoviti nekaj slovenskega samoumevna »preventivna« poteza. France se je previdno odkašljal, pogledal Andreja, »češ, kaj pa ta govori«, se potem obrnil proti meni in umirjeno rekel, da je to pogumna in daljnosežna ideja. Dogovorili smo se, da tako misel prespimo in se dobimo čez nekaj dni – vendar v tistih časih ni bilo časa za spanje. Tako smo se že naslednji dan dobili pri konkretnih pogovorih in dogovorih o izpeljavi ideje. Že čez nekaj dni je v pisarni na Kersnikovi dvigoval telefone France, kasneje pa novi pomočniki, ki so se vsuli z vseh strani.
In v čem je bil France poseben? Najprej po tem, da se je vrnil iz »zahodnega kapitalizma« v »realni socializem«. Za marsikoga takrat ne povsem logična poteza, ki je bila največkrat povezana z osebnimi željami vrniti se v domovino in osebnimi življenjskimi prelomnicami. In tako je Slovenija po letih zdomstva s povratniki spet dobivala sveže ideje, tokrat ne zgolj ekonomske, ampak politično obarvane. Lahko rečemo, da ima vsaka generacija svoje vizionarje za pomembne družbene spremembe. Zdaj, ko so 80. leta v Sloveniji in takratni Jugoslaviji odrazila sintezo obdobij povojnih socialističnih transformacij, lahko Franceta Tomšiča uvrstimo med tiste ljudi, ki so preslikavo družbenih sprememb doživeli z izkušnjo bivanja v tujini, s premorom, ki ga je včasih težko nadomestiti v dojemanju nastalih sprememb v domovini, nastalih po njihovem odhodu v tujino in po povratku v domovino.
Danes se lahko vprašamo, v čem so bili zdomci, med njimi je bilo kar nekaj študentov zdomskih staršev, ki so se vrnili po daljši odsotnosti iz tujine, drugačni od nas »staroselcev«? Najprej so bili za razliko od nas »brez kratkoročnega zgodovinskega spomina«, nam pa je primanjkovalo več »dolgoročnega spomina«. Tistega spomina, ki so nam ga zameglile šok terapije vsakdanjosti, npr. izmenična vožnja avtomobilov s parnimi in neparnimi registrskimi oznakami, občasna pomanjkanja sladkorja, čokolade, moke, olja, redukcije električne energije, vrste na bencinskih črpalkah, verjetno pa je tega še ogromno … Kar nekaj ljudi se je takrat vrnilo v Slovenijo, ki niso poznali običajne krize vsakdana, vsaj zanje nelogičnih omejitev, saj so denar prinesli iz tujine ali so jih z denarjem zalagali starši, ki so delali v tujini. V 80. letih niso vedeli za tegobe preteklih in trenutnih kriz, medijskih psihoz, mnogokrat povzročenih z grožnjami generalov. Za razliko od nas pa so imeli dolgoročni spomin, ki so ga pridobili iz izkušenj in pripovedovanja svojih staršev, branja literature in razmišljanja o tem, kaj je v domovini bolje kot v tujini, koder so odrasli. In tudi mlajše generacije smo se pričele srečevati z vračanjem otrok ekonomskih migrantov, katerih starši so šli s trebuhom za kruhom v 60. in 70. letih. Verjetno otroci niso želeli toliko nazaj v socializem kot bolj v domovino svojih staršev, po kateri so slednji tako hrepeneli. Mnoge od teh je združevala nemška zgodovina ekonomske migracije in jih povezala v miselni vzorec razmišljanja o tem, kako bi morala potekati ekonomska rekonsolidacija nastale jugoslovanske krize 80. let. Prinesli so nemški način razmišljanja. Ta vpliv je vključeval več generacij, tako tiste, ki so se vrnili v domovino z delovnimi izkušnjami iz ekonomsko ekspanzivne Nemčije, kot tistih, ki so se vrnili študirat v domovino svojih staršev – ekonomskih migrantov. Tako so se srečale generacije različnega zgodovinskega ozadja. Starejša, pred- in medvojna, ki je okusila lakoto druge svetovne vojne in je šla iskat delo v svet, ter druga, ki je iz že ekonomsko najrazvitejše Nemčije prišla nazaj v svet razvoja in začetka politične krize.
Pa še nekaj je bilo pomembno. France si je v Berlinu ustvaril družino in otroci so kasneje prišli za njim v Slovenijo. Zame je bilo to navdihujoče. Francetov bivši tast je bil socialdemokratski župan ene od berlinskih četrti. Torej je imel o socialdemokraciji zelo jasno razdelane pojme in izkušnje iz prve roke – kar bi težko rekli za slovenske »naturščike«.
Da je lahko ideja nove stranke uspela, je bilo potrebno pobudo umestiti v sintezo vseh dogodkov polpretekle slovenske zgodovine. Gonilo vsega dogajanja, in če smo iskreni tudi edina politična ambicija mlajšega kroga pobudnikov iz študentskih vrst, ki smo bili podporniki Francetovega »projekta«, je bila osamosvojitev. Zelo lahko je bilo določiti »zunanjega« sovražnika – vojsko pod vodstvom ostarelih in okorelih generalov, ki je grozila s pokoritvijo Slovenije. Ker so se ljudje bali za svojo prihodnost, so zlahka sprejeli pobudo o ustanovitvi slovenske stranke in kasneje tudi drugih strank, ki bi lahko predstavljale dodatno družbeno silo, sposobno angažirati ljudi v primeru intervencije zoper Slovenijo. Naprej so pomagale opraviti svoje številne obveščevalne službe, ki jih je takrat kar mrgolelo po Sloveniji. Da je bil njihov cilj razpad Jugoslavije, ne pa osamosvojitev Slovenije, je bilo vsem treznim takoj jasno.