Ko je na srca potrkala domovina

Franci Kindelhofer: “Nastanek samostojne Slovenije je posledica ravnanja modrih in pogumnih ljudi, ki so bili ob kritičnem času na pravem mestu. Ob visoki obletnici želim svoji domovini mirno sožitje med državljani za skupen cilj: srečna Slovenija.”

Razburljivi čas propada komunizma sem doživel sicer v Nemčiji, poleg tega sem bil pa tudi priča tega procesa v nekaterih drugih komunističnih državah. Najbolj so mi bile znane seveda razmere v Sloveniji in preostali Jugoslaviji, saj sem imel tesne poslovne stike z najbolj znanimi jugoslovanskimi podjetji.

Jugoslovansko gospodarstvo je propadalo, Gorbačov se ni odpovedal komunizmu

Tako sem bil dnevno soočen z jugoslovanskim temeljnim problemom: propadajočim gospodarstvom. Posli so se odvijali zelo počasi in z ogromno papirnate vojne, saj je bil največji problem pridobivanje deviz in izpolnjevanje raznih uvozni predpisov. V komunistični sistem zaprto gospodarstvo, ki ni upoštevalo osnovnih pravil niti ni moglo sodelovati v svobodni menjavi blaga, je bilo obsojeno na gotov propad, bilo je samo še vprašanje časa, kako dolgo bo vzdržal komunistični jez, za katerim sta se nabirali ljudsko nezadovoljstvo in frustracija. Jaz bi si poslovno situacijo lahko nekoliko izboljšal, če bi sledil ponudbi Udbe in pristal na sodelovanje, kar sem hvaležno odklonil.

Sem pa seveda razmišljal tudi o tem, na kakšen način bi lahko kaj prispeval k nujnim spremembam. Delal sem si razne beležke in tudi načrte, kako bom začel z raznimi letaki in pošto prinašati nemir v to okostenelo družbo. Velik zalet propadu komunizma je sprožila perestrojka Mihaila Gorbačova, kateri pa nisem pripisoval praktičnega uspeha, saj se Gorbačov ni zavzel odločno za odpravo komunizma, ampak za njegovo revizijo. Na srečo pa se je pozneje perestrojka le uveljavila kot katalizator propadanja komunizma.

Slovenci v tujini so se povezovali in zbirali denar za podporo uvedbi demokracije v Sloveniji

Ne smemo prezreti, da je bil pri spremembah v Sloveniji prisoten tudi vpliv Slovencev, ki smo takrat živeli zunaj domovine. Kolikšen je bil ta vpliv na splošno in kdo vse je pri tem sodeloval, bi bilo vredno posebne raziskave. Jaz govorim o samo majhnem segmentu teh aktivnosti, ki mi je osebno znan. Pred vsem moramo tukaj omeniti Franceta Tomšiča, ki je svoje izkušnje iz življenja v demokratični družbi Nemčije prenesel v domače okolje, ko je pozval občane, da ne dovolijo, da občinska uprava počne z njimi, kar se ji zdi. Zavedati se morajo tudi svojih pravic kot občani in se škodljivim ukrepom upreti. Tako je potem organiziral stavko v Litostroju. Ljudem, ki so vedno živeli v diktaturi, je bilo treba odpreti oči.

Iz njegovega delovanja je nastala važna politična stranka, najprej imenovana kot Socialdemokratska zveza Slovenije. Tako je nastala platforma, s katere je potem deloval tudi dr. Jože Pučnik. Jaz se takrat nisem mogel aktivno vključiti v politično delo, ker sem imel ob teh spremembah probleme s svojim podjetjem, sem pa kljub temu sodeloval po svoji moči. Trije zdomci, Karl Cepl, Erik Modic in moja malenkost smo leta 1989 ustanovili v Nemčiji Društvo za podporo demokracije v Sloveniji. Kot volilno pomoč za pomladne stranke smo zbrali okoli sto petdeset tisoč nemških mark. Od tega so zelo veliko prispevali ravno bratje iz Avstralije, ki so po našem vzoru ustanovili tam še dve podobni društvi.

Nemški socialdemokrati so se pogovarjali z ZKS, ne s slovenskimi socialdemokrati

Zanimiv je bil tudi odnos nemške Socialnodemokratske stranke – SPD do SDSS. SPD je do tedaj videla svoje partnerstvo v ZKS. Za odnose z Jugoslavijo je bila pristojna bavarska SPD. Ko je bila naša delegacija na obisku pri njih v Münchnu, je tedanji kandidat za bavarskega predsednika vlade Heinz Hiersemann zamudil na sestanek pol ure. Opravičil se je, češ da se je pred tem sestal še s predsednikom ZKS Cirilom Ribičičem, ki je na njega naredil zelo razumen vtis, in da naj se njim priključimo. Odgovoril sem mu, da Slovenci želijo spremembe po 45 letih komunizma. Pozneje sem se še dvakrat sestal s Hiersemannom, ko je bil na počitnicah v Bohinju. Enkrat je bil prisoten tudi Matjaž Šinkovec. Hiersemann je dejal, da ga je Ciril Ribičič želel še srečati, a je sestanek zavrnil. Vsekakor se je pozneje, na kongresu SDSS v Mariboru pojavil Heinz Hiersemann kot častni gost SPD-ja.

V Sloveniji moramo doseči spoštovanje resnice, četudi je lahko za marsikoga boleča

Na žalost moram ob 30-letnici ugotavljati, da se niso izpolnile vse naše želje in pričakovanja. Upam, da prihaja nov začetek, da bo uspelo, da bo dobila Slovenija po volitvah zopet vlado, kot je sedanja, da bo končno lahko pospravila naše rdeče podstrešje. Predvsem bo treba urediti še zakonodajo, ki ne bo več odsevala posebnih pravic komunizma, da bomo prišli na čisto glede zgodovinskih neresnic. Ne govorim rad o spravi, ker je ta mogoča le med storilci in žrtvami. Doseči moramo spoštovanje resnice, pa četudi je boleča. Ampak laže bomo preboleli bolečino prizadetega naslednika borca NOB, ki bo moral uvideti, da se je njegov dragi sorodnik boril za diktaturo, katere posledice čutimo še danes. Vsakemu državljanu mora biti jasno, da so bili za propad Jugoslavije krivi drugi vzroki.

Nastanek samostojne Slovenije je pa posledica ravnanja modrih in pogumnih ljudi, ki so bili ob kritičnem času na pravem mestu. Ob visoki obletnici želim svoji domovini mirno sožitje med državljani za skupen cilj: srečna Slovenija.