Sonček in kavica sta dve besedi, ki imata danes na Češkem političen pomen. Predsednik Miloš Zeman, z njima – in seveda tudi drugimi, včasih veliko bolj zlonamernimi psovkami – navidez ljubkovalno zmerja ljudi okrog sebe. Še posebej tiste, ki ga iz povsem razumljivih, žal povsem realnih razlogov, kritizirajo kot stalno pijanega, sovraštvo razpihujočega in nevarno proruskega populista. Sonček naj bi bil simbol naivnosti, kavica pa intelektualne dekadence.
Toda v tem primeru se je ta njegova domislica izkazala kot rahlo kontraproduktivna, kajti mnogi Zemanovi nasprotniki po novem tako imenujejo sami sebe. V soboto, 6. februarja 2016, bo pred poslopjem češke vlade v Pragi potekala demonstracija v podporo premierju Bohuslavi Sobotki, ob katerega se je pred par dnevi Zeman obregnil z dokaj neverjetno izjavo, torej vsaj za razmere zahodne civilizacije. Ko je na nekem družbenem srečanju odgovarjal na vprašanja iz publike, kako bi se po njegovem bilo najbolje Sobotke znebiti, je predsednik povedal, da obstajata dva načina. En je demokratičen, se pravi izriniti premierja s pomočjo volitev. “Potem pa je tu na voljo še nedemokratična pot, ki se imenuje kalašnikov,” je poudaril Zeman. Sobotni shod pred vladno zgradbo bo potekal pod geslom: S sončkom in kavico proti sovraštvu in kalašniku.
Težko je tujcem, ki pridejo na Češko recimo na obisk in se malo razgledajo, razlagati, kako je mogoče, da sredi Evrope, v kulturno in zgodovinsko bogati, politično zreli in ekonomsko stabilni deželi, funkcijo predsednika danes opravlja človek, ki se uveljavlja kot neka maščevalna, a hkrati švejkovska karikatura. Še najbolj enostavna je razlaga, da je Zeman je pač lep primer stare modrosti glede demokracije kot take. Nobena dežela na svetu, naj si bo še tako čvrsta kar se tiče svoje politične civiliziranosti, ni imuna proti populizmu. Zato niti ni presenetljivo, da Zeman stalno uživa visoko podporo. Raziskave javnega mnenja vedno znova kažejo, da ga več kot polovica prebivalcev, predvsem na podeželju, smatra za dobrega predsednika. In da jih torej sploh ne moti, če najvišjo politično funkcijo opravlja človek, ki izraža mnenje, da “si begunci ne zaslužijo nobenega usmiljenja, kajti skrivajo se za otroki, ki jim služijo kot živi ščit”.
Zgodba o Zemanu in Sobotki se seveda da razlagati tudi kot spor o tem, kdo bo postal glavni idejni vodja čeških socialnih demokratov. Zeman je stranko ČSSD vodil pred petnajstimi oz. dvajsetimi leti, ko je z njo zmagal na volitvah in postal predsednik vlade. Kasneje je iz stranke odšel, toda v njenih strukturah ima še vedno močne zveze, ki bi si želele z njegovo pomočjo umirjenega (v bistvu v primerjavi z njimi precej prozahodnega) tehnokrata Sobotke znebiti. Kot rečeno, zdaj celo vemo, da bi jim tudi kalašnikov morda prišel prav.
Avtor je novinar češkega dnevnika Hospodarske noviny.
