Češka je ostala tam, kjer je bila. Na čelu s predsednikom, ki bolj sledi ruskim in kitajskim interesom kot tistim češkim, ki je alkoholizem povišal v krepost, in ki je še pred par dnevi obljubil, da se bo, če bo izvoljen, spremenil ter postal bolj vljuden in toleranten. Kako je z Zemanovimi obljubami, je takoj po njegovi sobotni zmagi na tiskovni konferenci lahko poznal novinar, ki ga je Zeman namesto odgovora ozmerjal, da ja “mutant”. In Zeman potem niti ni trenil, ko so njegovi pristaši začeli s pestmi udarjati druge novinarje, ker so snemali nekoga iz njegovega volilnega štaba, ki je omahnil pod težo zaužitega alkohola.
Češka je po letu 1989 postala uspešna, sorazmerno bogata ter tudi sicer dokaj svobodna dežela. Ampak hkrati je v njej ostala psihološka umazanija še iz časov komunizma, ki se je v času prejšnjega predsednika Václava Klausa prelevila v divji euro skepticizem in povsem primitivni revanšizem do kosmopolitnega, moralno ozaveščenega, havlovskega pogleda na svet.
Toda z Milošom Zemanom, ki je bil prvič za predsednika izvoljen pred petimi leti, je vse skupaj dobilo še bolj nevarno, geopolitično proti Vzhodu usmerjeno, obenem pa še vulgarno ter izrazito nacionalistično držo. Zeman je postal politični kolovodja vseh napihovalcev sovraštva do migrantov. Kar je po svoje komično, kajti ko je bil predsednik vlade ob koncu tisočletja, je oznanjal, da je pripravljen sprejeti tja do pet tisoč kosovskih Albancev, se pravi muslimanov.
Le-teh je sicer prišlo le približno tisoč, in večina je že dolgo nazaj odšla nazaj, toda vse skupaj ilustrira njegov populizem, oziroma, če želite, hinavščino.
Za primerjavo: Slovenija je sprejela 170 beguncev ter preživela tranzit približno pol milijona ljudi preko svojega ozemlja – ljudi, ki so si želeli najti novo življenje predvsem v Nemčiji. Češka, ki ima deset milijonov prebivalcev, je vsega skupaj sprejela dvanajst beguncev, tranzitne krize migracij tu sploh ni bilo. Predvsem zaradi Zemana je sedanja češka politična kultura izredno zaznamovana s strahom do migrantov. Čehi so sedaj bistveno bolj dovzetni za populistične floskule, da je vsak muslimanski begunec v bistvu skriti terorist.
V soboto sem bil v volilnem štabu Zemanovega protikandidata Jiřija Drahoša, profesorja kemije, zmernega možakarja, ki je v volilni kampanji zastopal stališče, da mora Češka ostati trdno zasidrana v okviru Evropske unije in zveze NATO, na Praškem gradu pa je treba počistiti Augijev hlev mafijskega klientelizma in proruskih teženj. Ob dveh popoldan, že kmalu po zaprtju volišč, je začelo kazati slabo glede rezultata. Dvorana Kongresnega centra je obnemela, razočaranje je raslo, ljudje, ki so si želeli spremembe, so se objemali v solzah. Silhueta Praškega gradu, ki je sicer s terase Kongresnega centra običajno dobro vidna, se je pomenljivo razblinjala v megli.
Potem je na podij pred zbrane podpornike stopil Drahoš s svojo ženo Evo. “Zeman je zmagal, toda mi nismo poraženi. Tokrat ni uspelo, toda prihodnjič nam bo,” je zbral dovolj moči za optimizem.
Bo prihodnjič res uspelo? To je zanj in njegove podpornike ključno vprašanje. Verjetno nobene volitve na Češkem po letu 1989 niso bile tako emotivne, predvsem pa tako pomembne za zaupanje mlajših generacij v prihodnost. Mnogim se je zdelo, da so bile pravkar končane volitve zadnja priložnost za preobrat, ki se ne bo kmalu spet ponudila, kajti sedanji vladni mandatar Andrej Babiš je populist, torej je dokaj podobnega kova kot Zeman. Toda strah in populistični revanšizem predvsem češkega podeželja sta spet tesno zmagala. Žalostna reč.
