Zeleno zavajanje

Zadnja leta se veliko piše in govori o zelenem prehodu. Po zelenem prehod naj bi bil ogljični odtis manjši, zato naj bi bila Zemlja manj segreta, manj naj bi tudi bilo suš in poplav. Hitro lahko ugotovimo, da pravzaprav nihče natančno ne ve, kaj naj naredimo, da se bo tak prehod uresničil. Za nekatere je zeleni prehod prehod v obdobje, ko bo fosilnih goriv zmanjkalo, tako da pravzaprav ni treba ničesar storiti, da bo do prehoda prišlo. Drugi pred čakanjem, da bo fosilnih goriv zmanjkalo, svarijo, kajti segrevanje povzroča sproščanje ogljikovega dioksida iz zemeljske skorje. Spet tretji trdijo, da je ogljikovega dioksida v zraku tako malo, da nima nobenega smisla temu pripisovati znaten vpliv. Ti segrevanje Zemlje morebiti pripisujejo večji aktivnosti Sonca. Najbrž je najmanjša skupina ljudi, ki trdi, da je segrevanje zemeljskega ozračja povezano s prašnimi delci v njem. Vsi ti vzroki za segrevanje sem mi zdijo kar smiselni v primerjavi s trditvijo, da je za segrevanje ozračja krivo prdenje krav. V zvezi s tem, se mi zdi smiselno napisati, kaj zeleni prehod ni.

Neločljivo povezani z zelenim prehodom naj bi bili električni paneli in vetrne elektrarne. Tako naj bi pridobivanje električne energije na tovrstna načina v precejšnji meri nadomestilo pridobivanje te energije s problematičnimi načini, tj. z načini, pri katerih pride do onesnaževanja oz. do ogljičnega odtisa. Toda pridobivanje električne energije iz sončne svetlobe in vetra je nezadostno za modernistični stil življenja. Elektrogospodarstvo namreč sporoča, da je največja poraba električne energije zjutraj, dopoldne in zvečer. Ker se porazdelitev porabe preko dneva le delno ujema s pridobivanjem energije s paneli, je zaradi tega treba imeti neke druge načine pridobivanja, če hočemo nadomestiti težave nihanja pridobivanja električne energije s paneli. Poleg dnevnega nihanja sončne svetlobe posebno težavo predstavljajo tudi deževna obdobja, ko iz sonca lahko pridobimo le neznatno količino energije. Sicer je največja poraba električne energije pozimi, ko se sonce najbolj skriva, zato z njega takrat lahko pridobimo najmanj energije. Zaradi teh težav so paneli dokaj nezadosten nadomestek pridobivanja električne energije. Pridobivanje električne energije iz vetra povzroča podobne težave, kajti veter piha časovno zelo neenakomerno. Količino energije, pridobljene iz vetra in sonca, lahko dolgoročno le slabo napovemo. Če bi hoteli težave neenakomernega pridobivanja energije rešiti z omejitvijo na sončno svetlobo in veter, bi morali rešiti probleme skladiščenja energije. Tega problema pa ne moremo rešiti z današnjo tehnologijo. Če bi se s sončno energijo želeli ogrevati, bi morali namreč imeti zelo velike baterije, da bi lahko za več mesecev shranili energijo. Možno pa je sončno energijo shraniti podnevi, da zadostuje za poletno nočn. Sicer je povsem drug način shranjevanja energije – shranjevanje v obliki vodika – obetaven, čeprav je drag. Ker pa Zemlja izgublja vodik v vesolje, je morda ta način shranjevanja okoljsko zelo nevaren.

Pomembni spremljevalci zelenega prehoda naj bi bili električni avtomobili, kajti električni avtomobili nimajo zadušljivega izpuha. K takemu sklepanju nas silijo naši nosovi, če se približamo izpuhu vozila z motorjem z notranjim izgorevanjem. To je za nekoga, ki ne pozna težav s pridobivanjem električne energije, dokaz, da imajo električni avtomobili nesporno veliko ekološko prednost. Prisotna je še napačno prepričanje, da električni avtomobili ne ustvarjajo ogljičnega odtisa. Da ne prihaja do napačnih zaključkov, je treba v zvezi z električnimi avtomobili upoštevati nekaj dejstev:

1) Če človek ne vidi onesnaževanja, ki ga morebiti ustvarja neka oddaljena elektrarna, da napolni baterije, to nikakor ne pomeni, da tega onesnaževanja ni.

2) Pri polnjenju električnih avtomobilov lahko prihaja do velikih izgub v žicah od elektrarne do avtomobila. Zaradi tega nekaj deset odstotkov dragocene električne energije izpuhti v zrak. To velja zlasti za Slovenijo, ki ima staro elektro-omrežje. Do zelo majhnih izgub prihaja v primeru, da človek “polni svoj avtomobil s paneli z bližnje strehe”. Idealno bi bilo, da bi avtomobili imeli panele na svojih strehah.

3) Izdelava električnih baterij je ekološko sporna, saj pri tem gre za uporabo težkih kovin. Ne smemo pozabiti, da že baterijske vložke za majhne naprave ne smemo odvreči zaradi onesnaževanja. Tehnologija izdelave se izboljšuje. V kolikšni meri smo lahko z napredkom zadovoljni, ne vemo. Marsičesa se na področju onesnaževanja tudi še ne ve.

4) Električni avtomobili so nekoliko težji od ustrezno velikih avtomobilov na notranje izgorevanje. Večja teža nekako izniči prednost, ki jo imajo električni avtomobili, da lahko med ustavljanjem energijo zaradi gibanja deloma pretvorijo v električno energijo.

5) Za izdelavo avtomobila gre približno toliko energije, kot jo avtomobil porabi v svoji življenjski dobi. Torej, četudi električni avtomobili ne bi potrebovali za svoje delovanje nič energije, bi zaradi same izdelave onesnaževanje znašalo kar približno polovico onesnaževanja avtomobila z notranjim izgorevanjem. Seveda ta ocena velja ob predpostavki, da shranjevanje energije ni rešeno in da je življenjska doba vseh avtomobilov enako dolga. Življenjska doba električnih avtomobilov naj bi bila daljša, če ne upoštevamo življenjskih dob baterij.

Manj pomemben energent je les. Tudi pri kurjenju lesa nastaja ogljikov dioksid. Vendar ogljičnega odtisa ne bomo zmanjšali in zelenega prehoda ne bomo uresničili, če se odpovemo kurjenju lesa. Ogljikov dioksid namreč nastaja tudi pri trohnenju. Velja še pripomniti, da so dimni delci, ki nastanejo pri gorenju lesa, povprečno večji od delcev, ki nastanejo pri gorenju kurilnega olja. Zato so v povprečju manj nevarni. Ogrevanje z lesno biomaso je tudi bolj ugodno kot s kurilnim oljem zaradi veliko manjše vsebnosti žvepla v lesu.

Največ razhajanj v zvezi z zelenim prehodom je povezanih z jedrskimi elektrarnami. V njih se ne sprošča ogljikov dioksid, toda izrabljeno jedrsko gorivo je radioaktivno. Poleg tega se moč jedrskih elektrarn lahko uravnava v omejenem obsegu. Ta problem naj bi rešili reaktorji z najnovejšo tehnologijo, saj bi njihovo moč lahko hitro spremenili. Posledice morebitnih nesreč so lahko katastrofalne. Moje mnenje je, da se je varnost jedrskih elektrarn izboljšala.

Zame je pravilen tak zeleni prehod, s katerim se ne strinjajo ne proizvajalci, ne kupci. Zeleni prehod je namreč možen z varčevanjem. Proizvajalci niso zadovoljni z varčevanjem, ker imajo na ta način manjše dobičke, kupci pa niso zadovoljni z varčevanjem, ker to pomeni manjšo potrošnjo. Primere lahko kar naštevamo:

1) Ena izmed oblik za zmanjšanje potrošnje bi bila porast nakupa majhnih avtomobilov v primerjavi z velikimi. Slovenska statistika pa kaže ravno nasprotno obnašanje kupcev. V zvezi s tem bi rad še velikokrat videl na TV Slovenija tisto res izjemno slovensko oddajo, ki nakup velikih avtomobilov problematizira. 

2) Ali lahko kaj privarčujemo pri oblačilih? Seveda, obleči si je treba ponošena oblačila. Ne, ne hodim raztrgan po svetu, čeprav bi bilo to modno. Sicer so tudi oblačila lahko tako kvalitetno izdelana, da se ne takoj obrabijo. Toda s kvalitetnimi izdelki industrija manj zasluži kot z nekvalitetnimi.

3) Tudi proizvodnja hrane je zelo odvisna od porabe energije. Če upoštevamo, da se v razvitih družbah odvrže približno eno tretjino hrane, pomeni, da bi lahko porabili tudi eno tretjino manj energije za proizvodnjo hrane. Poleg tega znaša indeks telesne mase (ITM) povprečnega Slovenca 26. Idealna vrednost ITM naj bi bila 20, kar pomeni, da bi zeleni prehod deloma uresničili z bolj zdravim življenjem.

Varčevanje bi seveda povzročilo zelo velike spremembe v ekonomiji. Pretirani težnji po dobičku in porabi sta zagotovili, da zelenega prehoda nikoli ne bo.

Matej Leben