V dneh, ko je na pretek perečih družbenih vprašanj okrog politike, delovanja nove vlade, gospodarskih in socialnih težav, županskih volitev, Družinskega zakonika, sem kar malo v dvomih, da bi pisal o gozdovih in gozdarstvu. Še posebno zdaj, ko je gozdarstvo izginilo iz naziva resornega ministrstva. Kulturniki so močno povzdignili glas (milo rečeno), ko so »izgubili« samostojno ministrstvo in obljubljajo, da s svojimi protesti ne bodo odnehali. Ko se je oblikovalo novo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje in v njegovem naslovu ni bilo več gozdarstva, se ni zgodil noben javni protest ali kaj podobnega. Morda bo kdo pomislil ali celo rekel, da je primerjati gozdarstvo in kulturo neprimerno. Kultura je iz nas naredila narod, prispevala k postavitvi lastne države, nas dviga na kulturno raven. Ob pojmu kultura pomislimo na umetniške galerije, razstave, koncerte, gledališke dvorane, izbrano občinstvo. Gozdarstvo pa se ukvarja s podeželjem, od koder se sliši glas traktorjev in harmonike, glas sekire in žage, prihaja vonj po gnoju in živini. Kdo bi se za to pretirano zanimal, čeprav ta prostor pokriva kar 60 odstotkov naše države, ali celo še več?
Gozdovi med množico zadev
Mednarodno leto gozdov 2011, ki je za nami, je bilo namenjeno zanimanju kar največ prebivalcev naše Zemlje za gozdove. Zato je tudi imelo slogan Gozdovi za ljudi. Ker je v množici dogodkov in zadev, o katerih poročajo mediji in o katerih se piše in razpravlja na spletnih straneh, socialnih omrežjih, forumih in blogih, dogajanje v zvezi z gozdovi na našem planetu in v naši državi pomembno za vse prebivalce. Ker gozdovi opravljajo množico funkcij, od katerih je samo ena (lesna), do katere nimamo pravice vsi prebivalci ampak samo lastniki gozdov. Vse funkcije gozdov, okoljske, socialne in proizvodne z lesno na čelu, vplivajo na naše okolje, počutje, zdravje. Prebivalci Slovenije imamo pravico in odgovornost, da se zanimamo za ravnanje z gozdovi in terjamo takšno ravnanje z njimi, da jih bomo ob vseh koristih, ki nam jih dajejo, ohranili za nas vse in za naše otroke in vnuke. Tudi lastniki gozdov, ki jih upravičeno zanima pridobivanje lesa, so uporabniki vseh, torej tudi okoljskih in socialnih funkcij gozdov, v svojih gozdovih in v vseh drugih, skozi katere morda gredo na izlet ali nabirat kostanj ali gobe ali se naužit miru in narave. Ob tem se bojim, da bi se (ne)odgovornost prebivalcev Slovenije do gozdov spet, tako kot leta 2010, pokazala v akciji Očistimo Slovenijo, ki bo zopet 24 marca letos. Žal je bilo največ divje odloženih odpadkov najdenih prav po gozdovih. Če pa bi Slovence vprašali, kaj menijo o pomenu gozdov, bi verjetno imeli na pretek lepih besed.
Da bi lahko p(o)stali normalni
Gozdovi niso samo nekje daleč, »kjer lisice pošto nosijo«. Njihov vpliv sega od gozdne tudi v urbano krajino. Bolj ali manj nas kot mestni gozdovi obdajajo tudi v urbanem okolju, v katerem nas živi kar okrog 40 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, zapredenih v svojo vsakodnevno naglico. V njih lahko iščemo tako potreben stik z naravo, da bi vsaj za silo ostali normalni in v naravi videli zakone za ohranitev življenja. Saj se v zadnjem času, ko se ognjevito razpravlja o Družinskem zakoniku, zdi, da se bo vsem »sfrkljalo« in bo nekaj, kar ne služi naravnemu, postalo naravno. Morda nam manjka umiritve, miru in doživljanja narave. Zato je še kako pomembno, kdo in kako z mestnimi gozdovi upravlja. Kako se na primer do njih obnaša prestolnica Slovenije, »najlepše mesto na svetu«? Ali druga mesta po Sloveniji. Ali so svoje mestne gozdove razglasila za gozdove s posebnim namenom in določila ustrezne režime za ravnanje z njimi? Mestna občina Ljubljana je to storila. Ali je to samo na papirju ali se to pozna tudi v praksi? O tem kdaj drugič.
Predrago za državo?
Ni vseeno, kako s tem naravnim bogastvom ravnamo. Na našem planetu še vedno vsako leto izgubimo na milijone kvadratnih kilometrov gozdov. Po svetu prevladuje golosečni sistem gospodarjenja z gozdovi. Navajeni naših krajevnih razmer in majhnih prostranosti si težko predstavljamo, kakšne ogromne površine gozdov naenkrat posekajo na primer v Kanadi ali v Rusiji in tudi v Skandinaviji. V Sloveniji imamo k sreči zaenkrat še uveljavljen sistem gospodarjenja z gozdovi, ki temelji na sonaravnosti, trajnosti in mnogonamenskosti. Pravim k sreči, ker lahko ponekod že preberemo tudi misel, kako je tak sistem drag za državo (Delo, Sobotna priloga, 19. november 2011, stran 16). In danes reči, da je nekaj za državo drago, vemo, kaj to lahko pomeni. Nepremišljeni ukrepi v zvezi z ravnanjem z gozdovi bi lahko bili dolgoročno nevarni še posebno v času, ki je pred nami in zanj novi območni gozdnogospodarski načrti kažejo, da bo lesna funkcija v ospredju mnogo bolj kot prej v primerjavi z okoljskimi in socialnimi. Po podatkih teh načrtov so namreč slovenski gozdovi zreli za močno povečanje sečnje. Ob tem pa še nikjer ni jasno začrtanih ukrepov, ki bi privedli do tega, da bi slovensko lesno bogastvo z dodano vrednostjo obogatilo naše gospodarstvo in prineslo nova delovna mesta. Nepremišljen ukrep bi lahko bil na primer, ukinitev subvencij lastnikom gozdov za nego in varstvo gozdov (na ušesa mi je namreč prišlo, da se o tem šušlja). Ali pa reorganizacija javne gozdarske službe, po kateri bi, reducirana, predstavljala le še praktično neučinkovit birokratski aparat, nezmožen za glavno nalogo – pomoč lastnikom gozdov za skrbno gospodarjenje z gozdovi in za usmerjanje javnosti pri rabi gozdov. Zdaj, ko je gozdarstvo pod ministrstvom, v katerega je vključeno tudi okolje, je priložnost za realizacijo že dolgo načrtovane vzpostavitve naravovarstvenega nadzora pod vodstvom javne gozdarske službe. Ta dejavnost ima podlago v Zakonu o ohranjanju narave, a je dosedanje Ministrstvo za okolje in prostor kljub nekim poskusom ni nikoli realiziralo. Naravovarstveni nadzor bi lahko preprečeval nevarnost, da bi se kdaj tudi prost dostop do gozdov za vse prebivalce sesul in bi bilo tako kot v mnogih drugih državah, kjer je težko priti v naravo, ker je vse zaprtoz napisi »Ni dostopa, zasebna lastnina«. K takemu ravnanju zasebnike pogosto spodbuja neodgovorno ravnanje obiskovalcev gozdov kar je potrebno preprečevati z naravovarstvenim nadzorom.
Kaj so rekli znani Slovenci?
Da so gozdovi dobrina nas vseh, so znali izraziti tudi vidni Slovenci, voditelji, strokovnjaki, umetniki. Poglejmo, kaj pravijo nekateri od njih. Pisatelj Alojz Rebula ima čudovite izraze za gozdove, na primer »smrekova katedrala« ali »mile eksplozije jurčkov«. Naravovarstvenik Matjaž Jež pravi: »Gozd mi pomeni tudi varstvo naravne in kulturne dediščine in varstvo nenadomestljivih prvin nacionalne identitete slovenskega naroda«. Slikar Matej Metlikovič: »Tudi v mojem slikarstvu, ki je v svojih likovnih strukturah pretežno organsko, morem uzreti gozd kot nekakšno ustvarjalno ozadje«. Psiholog in družbeni mislec dr. Hubert Požarnik: »Nekdanji rek, da je človek merilo vseh stvari, je treba spremeniti in reči, da je vse, kar je z nami, merilo naše človečnosti«. Nadškof dr. Alojzij Šuštar: »O skrbi za gozd in vrednosti gozda sem se veliko naučil od svojega strica, gozdarja. Ker smo imeli tudi doma svoje gozdove, je bila skrb za dober gozd in njegovo ohranitev še posebna naloga, ki nas je vse povezovala v domači družini«. »V gozdovih doživljajo ljudje različne stvari. Posebno močno je doživetje tišine, če je gozd tako daleč od ceste in naselij, da se ne slišijo hrup in drugi glasovi«. Prof. dr. Kazimir Tarman, ekolog: »Gozd je šola. Poučuje nas o možnostih sobivanja različnosti, še več, o njeni nujnosti za trajnost vse združbe«. Prof. dr. Niko Torelli, gozdarski in lesarski znanstvenik: »Si upate pomisliti, kako pusto bi bilo naše življenje brez lesa, torej tudi brez violine in klavirja?« Prof. dr. Anton Trstenjak, psiholog, duhovnik: »Brez gozda človek ne bi mogel nikoli dobro živeti, čeprav tudi brez njive oziroma obdelane zemlje ne bi mogel živeti in ne more živeti človeka vredno življenje«.
Ob teh besedah pomembnih Slovencev lahko na svoje misli, izrečene v uvodnih stavkih tega članka, gledam tudi drugače. Tudi v primerjavi s kulturnim področjem se je še kako vredno zanimati za naše gozdno bogastvo.
Tone Lesnik
Vir:
Gozd je veliko več, Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 1995
