Govor ob 30 obletnici Društva Združeni lipi sprave 2019
Pred 30. leti v času, ko so se v vzhodni Evropi podirale železne zavese, so odvetnik Stanislav Klep, Vitomir Gros, Danijel Malenšek, dr. Janez Juhant ter še nekateri somišljeniki na ljubljanskih Žalah posadili prvo, drugo in tretjo lipo sprave.
Zakaj tretja? Zato ker sta bili prvi dve neznanim nasprotnikom sprave v napoto. Prvo so izruvali, drugo, ker je bila njena rast že večja, pa so morali požagati. Le vztrajnosti pokojnemu Stanislavu Klepu in njegovim somišljenikom gre zahvala, da so posadili tretjo, ki danes s svojo košato krošnjo vsako pomlad zacveti ter v sožitju vseh slovenskih lip širom naše domovine širi vonj po spravni dejavnosti, priznanju krivde in narodnemu odpuščanju vsem med vojno in po vojni izvensodnih pobojev na slovenski zemlji.
In ker je bil v času devetdesetih letih lipov list simbol slovenstva, je naša lipa, po našem prepričanju, v 30. letih postala simbol sprave. S tem smo pobudniki dosegli svoj namen. Lipa sprave je postala in naj postane narodni simbol narodovega odpuščanja in sprave.
Lipa sprave je posajena na ljubljanskih Žalah. Ob njej sta razpelo in spominsko obeležje z napisom, ki vabi vsakega od nas, da za hip postojimo in se v tišini poklonimo njihovemu spominu.
Člani združenja se ob lipi sprave zberemo dvakrat v letu in s kratkim programom ter vojaškimi častmi ob prisotnosti predsednika države poklonimo vsem žrtvam okupacijskih sil in sil političnega režima po koncu druge svetovne vojne 20. stoletja pobojev, ki so se zgodili na slovenskih tleh.
Njen pobudnik, Stanislav Klep, je v imenu Združenja ob lipi sprave napisal tudi prvi osnutek »Deklaracije o narodni spravi«, ki jo je s ponosom odnesel politikom v Državni zbor. Ti pa so jo, brez obravnave, zavrnili. Vidno razočaran nad tedanjimi politiki je sklical tiskovno konferenco, na kateri je kot mlad partizan, pred maloštevilnimi predstavniki medijev, z iskro v očeh pojasnjeval zamisel in ideje o deklarativnem sprejemu listine in obžaloval njeno zavrnitev. Žal so, tudi mediji, tako kot politiki, o vsem tem molčali.
Vemo, da se sprava ne zgodi zgolj na deklarativni ravni. Pač pa z obžalovanjem tistega, ki je krivico povzročil oziroma njegovih naslednikov in z odpuščanjem prizadetega.
Je pa nemogoče pričakovati odpuščanje od tistih, katerih posmrtni ostanki že osmo desetletje ležijo po rudniških rovih, grapah in breznih, kot tudi ne od tistih, ki so jih tja nečloveško odvrgli. To dejanje lahko storimo danes živi in za to sposobni politiki, da ne prepustimo, da bi to nečastno dejanja naše zgodovine prelagali na naše prihodnje generacije. To je naša dolžnost danes in tukaj. Dolžnost politike in njene vlade je, da zagotovi ustrezna sredstva in projekt za dokončanje te tragedije.
Kljub vsem pomislekom se morajo in moramo zavedati, da so bili to naši svojci, naši bližnji in daljni sorodniki in nenazadnje domoljubi, po krvi in narodnosti, ne glede na njihovo takratno politično ali versko pripadnost.
Iz vseh 600 znanih grobišč, po grapah, breznih in jaških na slovenski zemlji je potrebno pobrati njihove posmrtne ostanke in jih prenesti ter položiti v posvečen prostor, na katerem bodo lahko njihovi svojci in mi državljani v njihov spomin in opomin ter v znak žalovanja prižigali svečke ter polagali cvetje. To bi bilo največje spravne dejanje, ki smo ga dolžni storiti v spomin in opomin vsem današnjim in prihodnjim rodovom na slovenskih tleh.
Žal danes mnogi še po osmih desetletjih ne razumejo ali nočejo razumeti in zahtevajo odpuščanje tistih, ki so jim bila usta na silo zasuta, ko so bili vrženi v neblagoslovljeno slovensko zemljo.
Spravno dejanje se lahko zgodi le med živimi in sicer tako, da zgodovino neke krvave preteklosti za vedno prepustimo zgodovini, jo položimo Bogu na oltar, kajti le Njegova sodba je sodba pravičnega.
V Društvu Združeni ob lipi sprave se pod vodstvom predsednika dr. Janeza Juhanta, ki je prevzel vodenje po pokojnem Stanislavu Klepu, ves čas zavzemamo tudi zato, da bi lipa sprave postala postulat, simbol, tudi slovenske politike, da bi Državni zbor z aklamacijo sprejel besedilo »Deklaracije« o narodni spravi. Saj bi le tako med Slovenci zavladal občutek, da je prišel konec obujanja spominov iz najbolj krvavih časov slovenskega naroda. Posebno še med strankami, iz katerih izhajajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki predstavljajo zakonodajno telo naše države in so v imenu ljudstva nadzorni organ izvršilne veje oblasti.
Po našem prepričanju bi tako dejanje naredilo tudi konec političnemu preigravanju, kdo je domoljub, fašist in kdo nacist. Zavedati se moramo, da sosedne države rišejo zemljevide in z njimi stegujejo prste po slovenskem ozemlju. To lahko počnejo zgolj zato, ker vedo, da je sedanja slovenska politike razbita in pod njenim vodstvom razpada temelj politične modrosti – »odpuščanje« in sodelovanje z vsemi političnimi akterji v parlamentu ter tudi s sosednjimi državami.
Ponavljanje predsednika vlade, ki ob vsaki priložnosti razbija možnost političnega sodelovanja z opozicijskimi strankami, je nedopustno in še manj politično modro. Iz ust tako visokega predstavnika države je tako početje celo nedržavniško.
Ker je največja opozicijska stranka na zadnjih treh volitvah prejela največje število glasov, bi moral biti predsednik manjšinske vlade strateško zainteresiran za sodelovanje z njo vsaj pri določenih projektih.
Prav tako bi si moral predsednik vlade, kot vodilni politik, zavedati, da ni mogoče s krhko sestavo manjšinske vlade reševati in rešiti državne probleme, kateri so se v zadnjih letih nakopičili v zdravstvu, vojski, policiji in državni upravi,.
Že sedaj vemo, ko pride do ključnih predlogov, kaj šele reform, te za nekatere koalicijske stranke sploh niso sprejemljive, da ne omenim dogovarjanja o spremembi volilnega sistema, ki je rak rana pri sestavljanju nestabilnih vlad. In jih pri tem vzpodbuja zelo nizek prag za vstop v parlament.
Naj mi bo dovoljeno, da ob tem predsedniku države g. Borutu Pahorju v imenu Združenja ob lipi sprave želim uspešna pogajanja s strankami za spremembo volilne zakonodaje.
Da je temu tako, so koalicijskim strankam dali vedeti volivci z volilnimi glasovi tudi na volitvah za poslance v Evropski parlament. Čeprav smo demokratična družba, tako zatrjujejo tudi tisti, ki trenutno vladajo, a jim je to, komu so volivci namenili največ glasov, malo mar. To nakazuje, da smo družbo demokracije zamenjali za družbo partitokracije.
Sodelovanje z opozicijo je pri vseh velikih projektih nujno, če to hočemo ali ne, je pa tudi začetek spravnega dejanja. Ljudstvo gleda, posluša in opazuje delovanje politike in njenih političnih strankarskih predstavnikov. Sprava se ne doseže z ultimatom, pač pa s sodelovanjem in spoštovanjem, tudi s predlogi opozicije in njenih strokovnih mnenj.
Politika je poslanstvo in kdor v njej ni pripravljen na sodelovanje in kompromise vseh, ki so presegli prag parlamenta, naj se vanjo ne poda.
Državljani po volitvah vedno pričakujemo stabilno vlado. Njeno delo pa v korist vseh državljank in državljanov in ne samo izbrane elite. Ravno to smo priče danes ob razpravi, kako financirati privatno šolstvo in privatne vrtce.
Državni projekti niso v lasti strank. Je pa njihova uresničitev odvisna od njihove politične volje, znanja in državniške modrosti. In tudi njihove poštenosti, brez korupcije belih ovratnikov.
Predsednik vsakokratne vlade in njegovi ministri ob imenovanju presegajo in se podpišejo, da bodo delovali v korist vseh državljank in državljanov. In prisega ne pomeni delitev na naše in vaše.
Slovenija že leta beleži slabe ocene v slovenski vojski, čutijo se težave v zdravstvu, policiji, sodstvu in tako dalje. In ne nazadnje vsi opažamo slabosti naše zunanje politike. Kar se kaže pri uresničevanju arbitražne razsodbe. Pri tem vprašanju se kaže predvsem šibkost naše politične in diplomatske nesposobnosti v zunanji politiki in politični razdrobljenosti države.
Ker politiki sosednih držav vedo, da je sedanja slovenska politika razdrobljena na male stranke različnih političnih usmeritev, ki sestavljajo vladno koalicijo. Zato nas »dražijo« z zemljevidi iz daljne preteklosti in nas spomnijo, kje vse je italijanski škorenj tlačil slovensko zemljo. In se naslajajo ob razburjanju vrhov slovenske politike in se naslajajo ob njihovi naivnosti. Tudi mi smo risali zemljevide po istrskem ozemlju, pa nismo uspeli. Hrvaška politika je svojo diplomacijo, namesto silnega razburjanja, spremenila v tiho diplomatsko dejavnost in zmagala.
Hrvaška politika, ki bi ob risanju zemljevidov Italije morala biti najbolj prizadeta, se, razen nekaj časopisnih not, le nasmiha, saj se zaveda svoje moči diplomacije in njenega vpliva, ki ga ima v zunanji politiki v Evropi. Kje smo pri tem Slovenci, se lahko le vprašamo?
Nevarnost ni v zemljevidih, na katerih sosedne države rišejo naš del ozemlja. Nevarnost je v slabosti naše politične modrosti v zunanji politiki in trdnosti v nas samih. To pa lahko dosežemo le s spravo, najprej v politiki in med politiki. Biti zaveden Slovenec in še katolik je že nekaj časa ne samo nezaželeno, pač pa jo nemalokrat vladajoči politiki in njeni mediji označujejo celo s fašistoidnim početjem.
Slovenska politika bo močna, toliko kot bo močan njen najšibkejši člen. Opozicija, ki jo nobena vlada ne bi smela onemogočati pri političnem delovanju in jo celo označevati za fašistoidno stranko, namesto vladne koalicije brani pravice državljank in državljanov pred tujci, ki nelegalno vdirajo v na naš ozemeljski prostor.
Vladna politika obvladuje in usmerja vse politične poti, od gospodarstva do zunanje politike. Pri tem, če želi biti uspešna, potrebuje močno in njej naklonjeno opozicijo.
Edina sreča za nas Slovencev je, da imamo predsednika države, da njegova državniška drža dosega uspehe tudi v zunanji politiki in gospodarstvu. Je povezovalen tudi na področju civilne družbe, še posebno se to opazi na področju sprave. Če bi vrh vladne politike tako vztrajno skrbel za zunanjo politiko, kot trenutno opozarja na rojevanje fašizma in nacizma v naši soseski in doma, bi najbrž ne bi bili deležni tako nesmiselnih potez ter podžiganja sosednjih držav.
Zato tudi sprava ni enkratno dejanje, ko bi narod z deklaracijo o spravi pozabil vsa zla dejanja. Spravljamo ali odpuščamo drug drugemu, ko smo storili krivico ali zlo. Zato je naša dolžnost, da našo napako prizna tisti, ki je krivico storil in poda roko sprave
Če pa tistemu, ki sem storil krivico, rečem zgolj to, da mi je žal in še naprej ponavljam, da sem ga premalo prizadel, je to hinavščina in ne sprava. Sprava naroda mora biti najprej na deklarativni ravni, ki ni dejanje trenutka ali število zapisanih besed, pač pa je dejanje, ki seže v globino sprte družbe. Da končno in res njeno krvavo preteklost pustimo zgodovinarjem in času v zgodovinski spomin naše preteklosti.
Se pa dogaja celo to, da tudi nekateri vodilni politiki v svojih javnih nastopih še vedno pljuvajo po grobiščih, v katerih ležijo ostanki povojnih zločinov ter celo omenjajo, da je bilo premalo pobitih, da je še veliko brezen praznih. Zaradi takih izjav se pot do sprave vedno bolj poglablja v nove delitve, kar lahko pomeni na dolgi rok razpad že tako krhke enotnosti. Proti tem pojavom se bomo zoperstavili v Društvu Združenja ob lipi sprave, kjer člani naše delo opravljamo prostovoljno. Ne glede na vse povedno se bomo zavzemali, da lipa sprave postane naš nacionalni simbol narodne sprave.
V tem trenutku, ki je lahko zgodovinski, je prav, da se spomnimo velikega Prešerna, ki je v četrti kitici Zdravljice povabil: »Edinost, sreča, sprava, k nam nazaj naj se vrnejo.« Ko se bo to zgodilo, bodo oživele tudi Cankarjeve prerokbe: »Tod bodo živeli srečni ljudje.«
