Četrtkova dolgo pričakovana sodba haaškega tribunala v procesu proti trem hrvaškim generalom ima dva obraza. Po eni strani je lahko spodbudna, ker daje vedeti, da takšna ali drugačna barva uniforme ne varuje pred roko pravice. Ampak žal s svojo ostrino še bolj vzbuja vtis, da ne gre za pravico, marveč maščevanje.
Odločitev, ki piše zgodovino
Redko kdo lahko dvomi in celo vodilni hrvaški politiki danes priznavajo, da so se med slavnima operacijama Blisk in Nevihta dogajali zločini. Tudi nagnusni. Verjetno se sočasno ne bo težko strinjati o objektivni odgovornosti tistih, ki so poveljevali operacijam, zanje. Torej je prav, da jih je haaško sodišče poklicalo na odgovornost in se ni dalo zmesti njihovim “pravim”, “osvoboditeljskim” uniformam. Če postopoma celo ob heroju Kononovu in njemu podobnim tičkom, ki so se desetletja dolgo sončili (mnogi pa se še sončijo) pod žarometi javne slave, ker jih je varovala uniforma s pravimi simboli, priznavamo, da jih to ne odvezuje odgovornosti za storjene zločine, ob Gotovini in tovariših seveda ne kaže uporabljati drugačnih vatlov.
Ampak sodišče je šlo precej dlje in v bistvu razsodilo, da niti njihova uniforma ni bila prava. Da za njihovim ravnanjem ni bilo nikakršnega drugega namena in cilja kot zgolj neizčrpna želja po izbrisu srbske navzočnosti v Krajini. Zato tako visoki kazni za Gotovino in Markača, ob katerih malo zaleže zatrjevanje nekaterih evropskih politikov in domačih kritikov “domovinske vojne”, češ da sodišče ne oporeka legitimnosti obeh vojaških akcij. Vsaj srednjeročno bosta, kot je rekel Andrija Hebrang, od četrtka naprej obstajali dve Nevihti: ena v očeh Hrvatov in druga v očeh sveta, ena svetla in druga povsem mračna.
Sladko maščevanje in balkanska uravnilovka
Neizogibno se bodo sočasno sprožala vprašanja, kaj je treba iskati v odločitvi sodišča, da na novo napiše zgodovino. Bržkone je bil najbliže resnici britanski Guardian, ki v drakonskem ravnanju z Gotovino gleda posmrtno maščevanje Šušku, Tudjmanu in Bobetku, ki jih je Haagu vse po vrsti speljala kar matilda. Gre za nekakšno zapoznelo slavje Švicarke Carle Del Ponte. Slednja bo v zgodovino zaradi ostrega jezika verjetno prišla kot simbol nepodkupljive poštenosti, ampak vsaj nekateri se je pod črto ne bomo mogli nehati spominjati kot precej pristranske glavne haaške tožilke.
Od četrtka je mirnejša tudi vest zahodnih državnikov. Ni skrivnost, da so v jugoslovanskih homatijah iz devetdesetih tako kot v arabskem svetu in še kje zelo dolgo, predolgo stavili na “stabilnost” in pričakovali, da bo umazano delo sorazmerno hitro opravila varuhinja te “stabilnosti”, jugosoldateska. Šele ko so gore trupel nekaj let kazale, da je ta v svoji novi podobi glavni del problema, ne pa rešitev zanj, so se zganili. A še to skoraj samo Američani. In čeprav vsi svojih preferenc niso razkazovali tako odurno kot denimo Francois Mitterand, jim bo zaradi štiriindvajsetih Gotovinovih let za zapahi nedvomno laže. Saj so bili branilci do pičice enaki napadalcem in zaradi tega niso mogli spoznati, kdo je kdo.
Če bo zdaj kult viteza Anteja dobil še nove razsežnosti in bo več zagovornikov deležna bizarna ideja nekdanjega komunista Zdravka Tomca, češ da je treba haaškega obsojenca postaviti za voditelja hrvaškega naroda, bo omenjeno samo nov dokaz za pravilnost takšnega sklepanja.
Foto: Carniola
