Zakaj želijo odstraniti Pričevalce?
Eden od prizorov letošnjega Ribniškega pasijona je imel tudi medijsko razsežnost. Pri Jezusovem sojenju, ki ga s podkupnino porotnikom in Pilatu skrojijo Kajfa in »bizniserska« velika duhovnika, se pojavi tudi televizijska novinarka, ki sprva svoje poročilo zastavi v skladu z resničnostjo: »V živo se oglašam izpred državnega sodišča. Novica dneva. Ravnokar so obsodili nedolžnega človeka …« A ko se ji približa Kajfa in ji prišepne: »To je tvoj prvi mesec v službi – pazi, da ne bo tudi zadnji …«, se njen pogled na očitno krivično sodbo popolnoma spremeni: »Se opravičujem … kriv je; kriv je sramotnega zločina …«
Slovenska protislovja
Prizor je torej izpostavil vprašanje pritiskov na medije in novinarje, kar je bila ob svetovnem dnevu medijske svobode (3. maja) in tudi pozneje rdeča nit številnih razmislekov o stanju v slovenski medijski pokrajini. Tudi nedelja sredstev družbenega obveščanja, ki jo v Cerkvi obhajamo na sedmo velikonočno nedeljo (letos 2. junija), je bila pravšnja priložnost za še en pogled na to perečo in v slovenskih razmerah izrazito protislovno tematiko. Zakaj protislovno?
Ponazorimo s primerom. Društvo novinarjev Slovenije je svetovni dan medijske svobode pospremilo z videom, v katerem so uredniki in novinarji iz društvenih vrst potožili nad silnimi pritiski, ki so jih deležni s te (politične) ali one (bralske, gledalske, poslušalske …) strani, in hkrati zatrjevali, da nimajo nikakršnega namena tem pritiskom popustiti in bodo še naprej ostali zavezani najvišjim novinarskim standardom, medijski svobodi in avtonomiji.
Težava pa je v tem, ker so se v posnetku pojavili tudi predstavniki medijev, za katere lahko mirne vesti zapišemo, da svojo avtonomijo uresničujejo v zlizanosti z vladajočo politiko, da svojo svobodo vidijo v pozivanju k omejevanju svobode drugega … Zanje dejansko ni več, če se vrnemo k prizoru iz Ribniškega pasijona, potreben Kajfa, da bi jim kaj prišepnil, temveč so oblastne pozicije že tako ponotranjili, da se sami od sebe postavljajo na »pravo linijo«, v nekem drugem času značilno za novinarje kot družbeno-politične delavce.
Ko zaradi pritiskov tožijo njihovi izvajalci
Med drugimi smo tako imeli priložnost pri tožbi nad pritiski slišati urednika političnega tednika, ki se je v poosamosvojitvenem obdobju izmojstril v številnih medijskih umorih ljudi, ki niso plavali in še danes ne plavajo z oblastnim, nazorskim, gospodarskim, medijskim in še kakšnim glavnim tokom. Toda prav Mladina, ki zase terja popolno svobodo in neodvisnost, ta čas sodeluje pri izrazito nedemokratičnih pritiskih na »drugačnega« (beri: skrajno motečega) novinarja, ki v javnost posreduje »drugačne« (beri: politično nekorektne) informacije o času, v katerem koreninijo privilegiji in monopoli tistih tranzicijskih kajfov, ki jim Mladina »drži štango«.
Tak medijski špilferderber, ki ga je treba čim prej in čim bolj onemogočiti, je Jože Možina, ki z oddajo Pričevalci na nacionalni televiziji totalitarni preteklosti nastavlja ogledalo, v katerem se kot narod ugledamo v neponarejeni podobi, kot jo iskreno in z veliko poguma ubesedujejo ljudje, ki (pre)dolgo, ker niso bili na »pravi« strani, niso imeli besede. In nekateri bi jim jo želeli vzeti še danes. Spomnimo se pogroma, ki ga je v režiji borčevske organizacije Jože Možina doživel po lanskem intervjuju z zgodovinarjem in predsednikom vladne komisije za prikrita grobišča Jožetom Dežmanom. Že takrat je bilo jasno, da je ena ključnih tarč prav oddaja Pričevalci – njeni kritiki so le iskali pravi »povod« za to, da bi s pritiski na vodstvo RTV Slovenija izsilili ne le njeno »redukcijo« (kar je s prepolovitvijo števila oddaj pravzaprav uspelo), temveč popolno ukinitev.
Zgodba se te dni ponavlja. Ob medijski asistenci novinarski svobodi in avtonomiji menda zaprisežene Mladine primorska borčevska organizacija znova zahteva ukinitev oddaje, katere edini namen naj bi bil »blatenje slovenskega narodnoosvobodilnega boja«; v njej naj bi bilo namreč »zastopani izključno kolaboracionistični pogledi na drugo svetovno vojno«. Voditelju oddaje očitajo diletantizem, hkrati pa pozivajo, da je treba zgodovinske sodbe prepustiti zgodovinarjem – pri čemer je zanimivo dejstvo, da je Jože Možina doktor zgodovinskih znanosti, njegova disertacija pa se, podprta z arhivskimi podatki, ukvarja prav z vprašanji, ki prihajajo do izraza v oddaji Pričevalci, torej s koreninami medvojnega razkola. Razkrivanje teh korenin je za »vernike« v brezmadežnost slovenske različice totalitarizma očitno nesprejemljivo, zato Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Primorske zahteva, da se »ta oddaja nemudoma ukine, saj s svojo vsebino zastruplja sožitje med ljudmi!«
Dilentanizem kritikov Pričevalcev
A prav takšen »zastrupljevalski« pogled smemo oziroma celo moramo označiti za diletantskega. V tej zvezi želimo spomniti na presojo, ki jo je v pogovoru za Slovenski čas (april 2017) predstavil dr. Tomaž Erzar, pisec znanstvene monografije Dolga pot odpuščanja. Vprašali smo ga namreč, kakšno vlogo imajo v razpravi o boleči slovenski preteklosti mediji oziroma na konkretni ravni: kako s tega vidika spremlja razpravo o oddajah na nacionalni televiziji Pričevalci in Spomini, ki so nastali kot nekakšna »protiutež« prvim.
Erzarjev odgovor: »Če bi si želeli izvesti eksperiment, ki naj pokaže, kako različne vloge ima ena in druga stran v slovenskem konfliktu ter kaj ljudje res gledajo, kaj javnost res srka, kaj pa doživlja kot ponavljanje zgodb, ki smo jih že stokrat slišali in nimajo nobene verodostojnosti, bi si morali izmisliti prav tak eksperiment, kot nam ga ponuja nacionalna televizija. Na strani Spominov bi lahko imeli deset sogovornikov, pa bi vsi govorili bolj ali manj isto, ker ne govorijo iz lastnih spominov, temveč uporabljajo naučene floskule, ki prikrivajo njihovo doživljanje. Ta stran je leta in leta imela priložnost, da bi šla v globino lastne osramočenosti in strahu, kajti šele tam se začutimo, tam smo vsi ljudje enaki. Toda ne, tega ni naredila, najprej zato, ker v to ni bila prisiljena, vprašanje pa je, ali je sploh sposobna.
Zdajšnji nastopi niso nič drugega kot poskusi to nepristnost le še podaljšati za kakšno desetletje. Lahko poskušajo, a to nima nobene veljave več. Obsojeno je na propad. Iskrene zgodbe na partizanski strani, ki bi bile v stiku z lastnim strahom in sramom, ne bi prebujale nobene jeze, nobenega ‘revanšizma’. Pričevalci znajo govoriti prav o tem, znajo se poglobiti v ‘mehko tkivo’ človeškega doživljanja, zato bi jih lahko poslušali še nadaljnjih petdeset let. Mlada generacija pa se lahko ob tem uči primerjati dva tipa javnega diskurza in dolgoročno je jasno, kateremu bodo prisluhnili.«
Da, dolgoročno je jasno, kateri tip javnega diskurza je pričevanjsko prepričljiv in lahko razpira demokratično slovensko prihodnost, prav zato pa je kratkoročno jasno, zakaj bi ga borčevsko-medijska sprega rada preprečila. Ali bo uspela? Ne dvomimo, da Jože Možina ne bo popustil prišepetavanjem raznih kajfov našega časa. Kaj pa vodstvo RTV Slovenija?
Prispevek je bil objavljen v 22. številki tednika Družina
