Avtor: Jože P. Damijan. Vir: Finance. Razlogi so razmeroma preprosti: finančni trgi se pred krizo niso obnašali racionalno in so – zaradi učinka monetarne unije – podcenjevali tveganja, povezana z visoko zadolženostjo posameznih članic. Po začetku krize pa so ta tveganja nenadoma začeli precenjevati in z dvigom pribitkov ranljive države še globlje pahnili v krizo ter na rob ali onstran bankrota. To sistematično napačno ocenjevanje tveganj (risk mispricing) je seveda v popolnem nasprotju z uveljavljeno hipotezo o učinkovitosti finančnih trgov, hkrati pa v primeru monetarne unije vodi k povečani makroekonomski nestabilnosti: v dobrih letih pelje k finančnim balonom, v slabih pa k nadproporcionalnemu zategovanju pasu.
…..
Slovenija je žrtev napačnega ocenjevanja tveganj
Natanko to se je v času krize dogajalo na evrskem območju, pri čemer so največje žrtve Grčije in Portugalske, ki sta glede na fundamentalne dejavnike imeli najvišje tveganje bankrota, postale Irska, Španija in Italija.
Pa tudi Slovenija. Tudi Slovenija je žrtev tega sistematično napačnega ocenjevanja tveganj in samoizpolnjujoče se krize. Slovenski temelji pred krizo niso bili slabi. Bila je med najmanj zadolženimi članicami evrskega območja. Toda, kar je okužbo iz Grčije, Portugalske, Irske in Španije razširilo na Slovenijo in jo dejansko spravilo na rob bankrota, je (1) izjemno velik upad gospodarske aktivnosti v začetku krize (dvakrat večji od povprečja članic evrskega območja) in šibko okrevanje po njej ter (2) absolutno neprimeren in napačen odziv Pahorjeve vlade na krizo. Naj ponovim, Pahorjeva vlada je v začetku krize:
1. povišala plače v javnem sektorju za 10 odstotkov (čemur so z usklajevanjem sledili pokojnine in transferji), s čimer je ustvarila za milijardo evrov letno višje javne odhodke (ob tem, ko so javni prihodki zaradi krize upadli za milijardo evrov);
2. povišala minimalne plače za 25 odstotkov, zaradi česar se je konkurenčnost podjetij zmanjšala in povečalo odpuščanje zaposlenih, gospodarska aktivnost pa upadla;
3. v tujini se je dodatno zadolžila za sedem milijard evrov, ki jih je namenila za financiranje večjih javnih izdatkov in za depozite v bankah, ter s tem povečala javni dolg za dobrih 25 odstotkov BDP;
4. ni takoj v začetku sanirala bank ter javnofinančno breme tega s tem še povečala in prenesla na prihodnost.
Posledica te napačne ekonomske politike je občutno povečanje proračunskega primanjkljaja na ravni prek šest odstotkov BDP in javnega dolga za več kot 25 odstotkov BDP, pri čemer pa vlada s tem novim dolgom ni sanirala niti bank (kot sta denimo Irska in delno Španija) niti ni zagnala gospodarstva.
Ko danes finančni trgi opazujejo in ocenjujejo Slovenijo, vidijo natanko to sliko: slovensko gospodarstvo je v recesiji, ki se bo najverjetneje zavlekla tudi v leto 2013, država pa mora sanirati še nesolventne banke, kar jo bo stalo med 17 in 25 odstotki BDP. Normalno je, da finančni trgi, ki so – kot je bilo pokazano zgoraj – neracionalni in nesistematični v ocenjevanju tveganj, pri tem postanejo izjemno nervozni in da za Slovenijo zahtevajo enake pribitke za tveganje bankrota kot denimo za Španijo. Seveda je le še vprašanje mesecev, kdaj bodo neprimerne ali napačne poteze sedanje vlade – pri (ne)reformah, (ne)spodbujanju gospodarskega zagona in reševanju bank ter pri še čem drugem – finančne trge še bolj znervirale. Takrat bo dinamika samoizpolnjujoče se krize dobila razsežnosti, ki smo jih videli pri Portugalski ali Grčiji, in Slovenijo privedla na rob (ali onstran) bankrota.
Več: Finance
