Zakaj smo vsi zaznamovani s krivdo in posledicami krivde že ob spočetju, čeprav takrat osebne krivde še nismo zmožni?

Ljudje nas kar naprej ocenjujejo, sodijo in obsojajo. Zakaj nam to delajo in zakaj se sami tega ne vzdržimo, če vemo, kako nas prizadene? Ravnamo prej nasprotno, do drugih smo neprizanesljivi in kritični bolj kot si zaslužijo. Boli nas, če drugi o nas slabo mislijo in grdo govorijo, a kljub temu mi drugim ne prizanašamo. Nobena psihologija ali filozofija nam vzroka, zakaj smo drug drugemu tarča opravljanja, oviranja in maščevanja ne razloži tako dobro kot sv. Pavel v pismu Rimljanom: »Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt, tako da je smrt prešla na vse ljudi, ker so vsi grešili« (Rim 5,12). In pojasnjuje: od Adama pa vse do nas smrt kraljuje tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili kot Adam (prim. Rim 5,14). Kako je mogoče, da trpimo posledice za grehe, ki jih sploh nismo storili, da moramo umreti, čeprav nismo zagrešili ničesar, zaradi česar bi nas smela zadeti smrtna kazen?   Na nekoliko drugačen način kot sv. Pavel je trpko dejstvo krivde brez krivde ubesedil kralj David v svojem 51. psalmu: »Človek podeduje krivdo že ob rojstvu, z grehom je omadeževan že od začetka.«

Zakaj smo vsi zaznamovani s krivdo in posledicami krivde že ob spočetju, čeprav takrat osebne krivde še nismo zmožni in je nismo zmožni še vsaj nekaj let po rojstvu? Pavel v navedenem stavku ne razlaga, zakaj je na začetku človeškega rodu prišlo do upora proti Bogu, pač pa zgolj ugotavlja, da je človek zavrnil Božjo ljubezen in s tem priklical nase trpljenje smrt. Pavel se torej ne spušča v razglabljanje, kaj konkretno naj bi se skrivalo v ozadju svetopisemske pripovedi, da je prvi človek jedel od drevesa sredi raja, od katerega mu ni bilo dovoljeno jesti. Te problematike se ne loteva niti David v svojem psalmu. Če sta David in Pavel preskočila to razglabljanje, ga preskočimo tudi mi in ga prihranimo za kakšno drugo priložnost. Pač pa bomo šli sedaj po sledi sv. Pavla, ki se mu je zdelo pomembno povedati predvsem to, kako je Bog odgovoril na človekov greh. Kristusa je Pavel predstavil kot novega Adama. Če je Adam bolj verjel kači kot Bogu, je šel Kristus, novi Adam, v zvestobi Očetu do konca. Če je prvi Adam izvor tragedije za vse človeštvo, je Kristus izvor milosti odrešenja za vse ljudi. Kot se krivda z verigo greha skozi zgodovino prenaša na vse ljudi, se po Kristusu tudi milost, ki jo prejemamo po veri, prenaša na vse ljudi. Ni pa tako z grehom, kot je z milostjo, poudarja sv. Pavel. Milost se namreč v veliko večji meri kot krivda razliva na vse ljudi, tako da je milost, vrnjena človeku s Kristusovo daritvijo na križu, prvotno krivdo izbrisala, njene tragične posledice pa izničila.

Ta kratek opis odnosa med Adamom in Kristusom, med krivdo in milostjo, poznamo, vendar imamo tako kristjani, še bolj pa neverujoči s sprejemanjem tega oznanila velikanske težave. Pavel v pismu Rimljanom trdi, da sta Božje usmiljenje do padlega človeka in Kristusova milost mnogo učinkovitejši od človekove zavrnitve Boga in njegove krivde. Milost ima potemtakem prvenstvo pred krivdo, ima moč, da posledice krivde premaga.

Sodobna umetnost, psihologija in filozofija tega ne verjamejo, prej nasprotno. Večji del mišljenja, ki dandanes usmerja filozofijo in umetnost, je osredotočen na opis človeške tragike, beseda o upanju, ki nam jo naklanja Kristus, pa je iz sodobne umetnosti dobesedno izgnana. Umetnost se je izmojstrila v opisovanju tragike, popolnoma pa je zastala pri opisu milost. Milosti v sodobni umetnosti preprosto ne sme biti, v njej ima mesto zgolj nepregledna količina opisov, upodobitev, uglasbitev in uprizoritev Adamove krivde in njenih posledic, ni pa mesta za Kristusa, novega Adama. Zato so umetnosti mnogo bližje grška tragedija ter germanske, keltske, azijske, majevske in druge mitologije, v katerih gre za brezkončni boj med svetlobo in temo ter med dobrim in zlim. Sodobni svet se zapleta v špiralo krivde in kazni ter brezizhodnega in iracionalnega zla, ne prizna pa odrešenja, marveč raje tava po labirintu mračnega podzemlja.

Eden redkih, ki razmerje med grehom in smrtjo na eni strani ter milostjo in upanjem na drugi razume v Pavlovem smislu, je ruski eksistencialist, filozof, Nikolaj Berdjajev. Neprekosljivo opisuje osnovna človeška izkustva. Ko človek bere njegove spise, si reče: točno tako kot on opisuje svoje doživljanje bolečine, veselja, tragike, ljubezni ipd., vse to na povsem enak način doživljam tudi sam. V prvem delu knjige Samospoznanje zapiše: »V sebi opažam celo vrsto med seboj prepletenih protislovij. Takšen je na primer spoj oholosti in skromnosti.« In nadaljuje: »Človek je protislovno bitje.« Torej bitje, ki trpi zaradi nesprejetosti, a naredi vse, da nekatere ljudi prezre, jih rani, sodi in obsodi, kot smo rekli v začetku. Ali tako kot v pismu Rimljanom reče sv. Pavel: »S tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto« (Rim 2,1).

Berdjajev brez olepševanja govori o svoji grešnosti. Pravi: »Bil sem izjemno sočuten, vendar sem naredil bore malo, da bi to sočutje tudi udejanil. V svojem življenju sem vedno čutil delovanje iracionalnih sil. Nikoli nisem deloval po premisleku, v mojih dejanjih je bilo preveč impulzivnega. Bil sem nenehno razdvojen zaradi neorganizirane energije občutkov in emocij, zato svojega boja za dobro nikoli nisem izpeljal do konca. Počutim se nepopolnega in grešnega. Občutek lastne pravičnosti mi je popolnoma tuj.«

Toda tako kot Bog Adama v grehu ne zapusti, tudi Berdjajev veruje, da obstaja izhod iz lastne nepopolnosti in pogreznjenosti v greh. A možnosti izhoda ne pripisuje svojim zmožnostim, še manj pa verjame, da bi lahko človeštvu izhod priborila kakšna kolektivna akcija, denimo revolucija. Takole pravi: »Obstoj sveta ne more biti samozadosten, ni mogoče, da za njim v še večji globini ne bi obstajala neka Skrivnost, nek skrivnostni Smisel. Ta skrivnost je Bog. Ljudje si nismo mogli izmisliti višje besede. Nikoli se nisem mogel sprijazniti z duhovnim porazom. Vedno sem nasprotoval razkroju podobe človeka in sveta. Človek živi in se ohranja z vero.«

Toda Berdjajev ne ostaja pri kakšnem filozofskem ali teoretičnem Bogu, pač pa se poistoveti s Pavlom in pravi: »Krščanstvo sem mogel sprejeti le kot religijo bogočloveka, kot vero v Kristusa. V Boga je mogoče verovati samo, če obstaja Bog-Sin, Odrešenik. Samo trpeči Bog pomirja človeka s trpljenjem stvarstva.«

Popolnoma drugače opisuje svoja občutja sloviti švicarski psiholog in psihiater C. G. Jung. V svojih prelomnih sanjah se je znašel v jami, piše v svoji Rdeči knjigi. V njej je stal zlat prestol in na njem nekaj podobnega drevesnemu deblu, vendar je bilo iz kože in mesa, na vrhu pa je imelo oko. Nato je zaslišal glas matere, ki je vzkliknila: »To je ljudožerec!« Ni bil prepričan, ali je mislila, da ta pojava žre otroke, ali da je lik istoveten s Kristusom. Na te sanje je začel gledati kot na iniciacijo v skrivnost zemlje. Nekoč je več dni premišljeval, da vidi Boga, kako s svojega prestola na katedralo izloča vsemogočni iztrebek. Na dan prvega svetega obhajila je bil dokončno razočaran nad Cerkvijo. Zanj je postala prostor, v katerega ne sme več iti. Pritegnil ga je filozof Schopenhauer, ki je dal glas trpljenju in bedi sveta. Ni pa dal glasu oznanilu o milosti, kot sta to storila sv. Pavel in Berdjajev. Prva osebnost v Jungu je želela biti osvobojena melanholije in osamljenosti, druga osebnost pa je bila zaznamovana s slabostmi in nesposobnostjo za polno soočenje z življenjem. Toda ta nemoč Junga ni napotila h Kristusu, da bi se oklenil njegove milosti, ampak se je sprijaznil, da je nekdo, ki mora nemoč enostavno prenašati. Tako v Rdeči knjigi.

Iniciacija v skrivnost zemlje, ujetost v brezizhodni labirint protislovij je Junga zaznamovala do konca. Tako piše: »Svoje sebstvo moram osvoboditi od Boga, kajti Bog, ki sem ga izkusil, je več kot ljubezen, On je tudi sovraštvo, je več kot lepota, On je tudi odvratnost, je več kot modrost, On je tudi brezmiselnost, je več kot moč, On je tudi nemoč. Bog je nad sebstvom. Prikaže se kot naša bolezen, od katere se moramo sami ozdraviti.« Jung z obžalovanjem ugotavlja, da se človeku prelom s krščanstvom še vedno ni posrečil: »Tudi če se je človek že dolgo nazaj odpovedal krščanskemu prakticiranju vere in že dolgo ne razmišlja več, da obžaluje to izgubo, se vendarle še vedno intuitivno obnaša, kakor da bi krščanski pogledi še vedno upravičeno obstajali.«

Nikoli ne bo mogoče pojasniti, zakaj je hrepenenje po izhodu iz protislovij duše in sveta Berdjajeva navezovalo na Kristusa, Odrešenika in Osvoboditelja, Junga pa držalo v območju zemlje, kjer po Voltairu človeku ne preostane drugega, kot da obdeluje svoj vrt. Meni se ta vizija upira. Kot Berdjajev se tudi sam ne morem sprijazniti z duhovnim porazom ali s stoično resignacijo, četudi je vrst poln cvetja. To je premalo. Ustvarjen sem za neskončno več, zato pristajam na Jezusove besede: »Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev« (Mt 10,31).



2 komentarja

  1. Če mene kdo vpraša, mislim, da je verjeti v izvirni greh neumnost. Človek ob rojstvu ne more biti grešen niti grešiti. Je pa zaznamovan s starši in okolico, v katero se je rodil in to ga zaznamuje za vse življenje. Vendar si človek ne enega ne drugega ne more izbirati. Še pri odločanju v odraslosti ima omejitve. In tudi oblivanje z vodo ne reši problemov. Seveda bodo tisti, ki v to verjamejo, rekli, da sem neveden in nepoučen. Pojem izvirnega greha poznajo samo kristjani.

    • Če izvirnega greha ni, je samo korakec do ugotovitve, da potemtakem človek Boga ne potrebuje, saj je človek v osnovi dober. Če je človek v osnovi dober, je samo korakec do sklepa, da je popolnoma nepotrebno, da je naš Šef šel na križ. Da je bilo darovanje na križu nesmiselno, pa je točno tisto, kar trdijo satanisti. Ker se z vašim zadnjim stavkom strinjam, je popolnoma jasno, kakšna naj bo naša duhovna usmeritev.

Comments are closed.