Zakaj sem proti noveli zakona o RTV Slovenija?

Novelo Zakona o RTV Slovenija je Državni zbor sedanjega sklica, kjer ima večino Golobova koalicija, sprejel brez javne razprave in po poslovniku, ki ni predviden za sprejemanje takih zakonov, pač pa za sprejemanje v izrednih razmerah, kot so nalezljive bolezni, vojne ali podobno, česar pa v tem primeru ni bilo. Zakon je bil sicer sprejet s parlamentarno večino, a ker gre za tako pomembno vprašanje nacionalnega in kulturnega pomena za sobivanja nas vseh, bi bilo nujno opraviti širšo razpravo o organizaciji in delovanju RTVS ter o načinih zastopanja pri finančnem in vsebinskem upravljanju RTVS. S tem bi se izognili zapletom zaradi enostranskega prevzemanja. To pa je stalen problem te pomembne nacionalne kulturne ustanove, ki jo od začetka samostojne Slovenije plačujemo vsi državljani.

Zapleti in nedoslednosti so bili že prej

RTVS je odigrala izjemno vlogo pri osamosvajanju države, a je že takrat bilo veliko znakov nagajanja in nekorektnosti do Demosove vlade kot nove politične moči, ki je Slovenijo popeljala v samostojnost. Vse se ponavlja do danes: norčevanje iz voditeljev in celo omalovaževanje same osamosvojitve; spomnimo se krilatice, da bomo “jedli travo” itd. Miselnost novinarjev, pogojena z enoumno polpreteklostjo, se je nadaljevala, krepili so jo pritiski politikov iz polpreteklosti. Namen je bil ohranjanje ekonomsko-finančnih prednosti, ki jih je pretekli režim zagotovil tranzicijskim levičarjem. Zato vmešavanje v delovanje RTVS, kot kažejo navedeni (in še drugi) primeri.

Leta 1993 je postal generalni direktor (GD) RTVS slovenski pisatelj, dramatik, režiser in kulturnik Žarko Petan. Predsednik države Milan Kučan mu je dal vedeti, da mora sprejeti novinarja Jurija Gustinčiča, česar GD ni sprejel. Zaradi tega je postal deležen političnih pritiskov in odpora v hiši – kar se ponavlja pri aktualnem GD. Končalo se je s kampanjo in glasovanjem Programskega sveta (PS) in Žarka Petana so odstavili. Pritožba je šla na sodišče in Ustavno sodišče RS je glasovanje razglasilo kot protiustavno in nezakonito, a PS se ni zganil; po dosegljivih podatkih gospod Petan ni bil deležen nobene odpravnine. Zanimivo pa je, da je Nataša Pirc Musar novembra 2017 v poravnavi zaradi odprave sklepa o imenovanju za generalno direktorico RTV Slovenija, torej brez sodbe, pridobila od RTV hiše 70.000 evrov.

Vmešavanje politike zgovorno potrjuje v intervjuju pokojni GD Aleks Štakul leta 2007. Ob nastopu službe sta se mu dva vplivna levičarja: Mile Šetinc, mož sedanje glavne agitatorke sporne novele Zakona Mojce Šetinc Pašek, in Gregor Golobič ponudila za prokuratorja in organizacijo vsega finančnega poslovanje na RTVS.

Vodstvo, uredništva, programski in nadzorni svet so bili v glavnem pod kontrolo postkomunističnih strank. Zato so bili deležni dobrohotne obravnave politiki levičarskega izvora, ostre, pristranske ali celo krivične in neutemeljene kritike pa desne vlade, ki jih je vodil Janez Janša. Tako so novinarji nekritično spremljali leta 1993 sprovocirano afero Depala vas in leta 2014 ustvarjen lažni politični proces Patria. Že skoraj navijaško vlogo pa je skupaj s komercialnimi mediji opravila RTVS v napadih na koalicijsko Janševo vlado v najtežjem kriznem času države, med pandemijo covida-19.

Poskusi urejanja razmer in nasprotovanje temu

V zadnjih letih so se zadeve na RTVS zaradi več razlogov zaostrovale. Več svetnikov je bilo prepričanih, da prejšnjemu vodstvu RTV ne uspeva vzdrževati finančne in programsko-produkcijske učinkovitosti. Kopičili so se problemi v odnosih med zaposlenimi, nastopile so spremembe na medijskem trgu. Vodstvo je finančne težave kompenziralo s prodajo delnic. Padala je gledanost oddaj. Na to sta opozarjala PS in Nadzorni svet (NS).

V času Janševe koalicije se je zaradi izteka mandatov zamenjalo kar nekaj svetnikov. Vse več nas je bilo med njimi zagovornikov doslednejše finančne in kadrovske politike ter spoštovanja nepristranskosti delovanja RTV-hiše. Nujno potrebne spremembe so naletele na nasprotovanje dela novinarjev, ki so se v času prejšnje vlade profilirali kot izrazito pristranski pri prikazovanju delovanja vlade v razmerah pandemije. Prihajalo je do bojkota in oteževanja izvajanja programov, celo do obstrukcije potrebnih sprememb, ki jih je uvajalo vodstvo, ki je bilo zato pred hudimi izzivi. Ni pa šlo za nobeno politizacijo RTV SLO s strani Janševe vlade, saj niso znani primeri posegov te vlade v delovanje RTVS. Okrepili pa so se notranji pritiski in celo predstavnik delavcev v PS je odstopil in celo odšel z RTVS. Pač pa se je politični pritisk izrazito okrepil z novo vlado – tudi z novelo Zakona.

Težko razumemo, da je po 90 dneh vlade premier izrazil kot edini minus te vlade to, da ji ni uspelo prevzeti nadzora nad RTV, in napovedal: »Iščemo vsak dan možnosti, kako to pravno blokado zaobitiŠe bolj nerazumljivo torej, da si vlada celo z »zaobitjem pravne blokade« skuša podrediti RTVS, torej prevzeti politični nadzor nad njo. To kampanjo usmerja nekdanja novinarka in žena že omenjenega politika Mileta Šetinca Mojca Šetinc Pašek.

Novela zakona torej ne prinaša izboljšanja stanja, pač pa gre za prevlado aktualne politike nad RTVS. Gledalci in poslušalci RTV kot uporabniki niso imeli nobene možnosti, da povedo svoje stališče, čeprav bi jih zakonodajalec moral kot plačnike prispevka upoštevati. Zakon ne spoštuje zakonodaje glede javnih zavodov, ki nimajo kolektivnega vodstva, kar predvideva ta novela. Predvideno kolektivno vodstvo, ki naj bi nadomestilo sedanje, je izbrano arbitrarno, se pravi, upošteva se le del civilne družbe, ki je naklonjen sedanji vladajoči koaliciji, kar le še povečuje politizacijo RTVS in ukinja njeno nepristranskost, ki naj bi bila po stališčih tujih neodvisnih strokovnjakov značilnost poročanja in sploh delovanja nacionalnega medija. Novela Zakona tudi ne zagotavlja rešitve ključnega finančnega problema medijske hiše.

Spored za verne na RTV Slovenija

Televizija Slovenija je po osamosvojitvi dobila okvir verskih oddaj in uredništvo zanje. Problem je ostal nerešen na Radiu Slovenija, kjer sem pod takratnim direktorjem radia Francetom Vurnikom skušal uveljaviti vsaj nekaj verskih vsebin in tudi vodil nekatere pogovorne (verske) oddaje. Zahtevna je bila uveljavitev verskega uredništva na radiu in je preteklo nekaj let do njegove uveljavitve, omejeno pa je skoraj izključno na tretji program ARS.

V sosednjih državah so verske vsebine na radiu ob prazniki in o temah, ki so povezane s krščanskim izročilom Evrope, normalnost, kot sta potrdila sogovornika v oddaji Vide Petrovčič o RTVS, pri nas pa ne. Verske vsebine so pomanjkljivo zastopane v programu radia Prvi in na Valu 202, medtem ko so sorazmerno zastopane na programu ARS. Tudi umestitev verskih vsebin na TV in radio v rednih informativnih in drugih oddajah, ki niso opredeljene kot verske, je skromna. Posebno pogrešamo, kot je bilo večkrat izpostavljeno na sejah PS, poglobljene oddaje o etično-religioznih in nacionalno-politično pomembnih temah z vključitvijo tudi predstavnikov katoliške ali evangeličanske Cerkve ter drugih verskih skupnosti, saj ima vera pri teh vprašanjih ključno vlogo.

Imamo tudi ustrezne strokovnjake za etiko, narodne vrednote, kulturo in vero, a so premalo vključeni v oddaje, ki se dotikajo temeljnih tem naroda, države, demokracije in predvsem preživetja naroda in države. Tako verske vsebine primerjalno z državami Evrope v Sloveniji še vedno niso enakovreden del nacionalnega medijskega programa. Novela zakona še bolj omejuje možnosti vključevanja vere v programe, saj bo v prihodnje le en svetnik v PS zastopal verske vsebine. Ni pa nujno, da bo iz katoliške ali evangeličanske Cerkve, pač pa je lahko iz kake druge, celo marginalne verske skupnosti v Sloveniji.

Vse povedano narekuje, da novelo zakona zavrnemo in odpremo pot širši družbeni razpravi, da bo RTVS bolj spoštovala vse državljane in državljanke, ne glede na politično, versko ali svetovnonazorsko pripadnost, in predvsem, da bo spodbujala uveljavljanje pluralnosti družbe. Le tako bomo vsi državljani bolj zadovoljni, ker bomo politično in demokratično vključeni, in tudi ne bo razlogov za enostransko politizacijo RTVS.