Zakaj sem letos kljub vsemu (spet) prižgal svečo več

Nisem nek strašno zavzet ekološki frik, a sem človek, ki še za tako majhno smet in odpadek poiščem koš. Recikliram, ločujem, kompostiram, ugašam luči, zapiram vrata in umivam zobe pri zaprti pipi. Pri osemčlanski družini, pri šestih otrocih torej, mi lahko mirno verjamete, da sem pazljiv tudi pri igračah: kaj in koliko kupimo, in še bolj kaj in koliko zavržemo. Tisti, ki ste me kdaj videli v živo, veste tudi, da tudi hrane zlepa ne vržem stran. Tudi v teatru se, kolikor je to v mojih močeh (in to je ponavadi takrat, ko režiram) poslužujem »fundusa«, se pravi, da uporabljam sceno in kostume iz skladišča, ne zato da »prišparam«, temveč zato, da ne zapravim. Poleg tega stvari, ki so že bile na odru znajo »igrati«, med tem, ko je nove treba še naučiti – ampak to je že stvar (igralske) filozofije. Na kratko torej: nisem ekološki fanatik, sem pa ekološko osveščen!

A priznam, da me je akcija »Bi letos prižgali svečo manj« vrgla iz tira, saj so jo podprli tudi slovenski škofje! Ekologija gor ali dol: Sveča je znamenje! Pri maši jih prižigamo, ker nas spominjajo na daritev: v izgorevanju, v daritvi svetlobe in toplote, se sveča sama použiva! In nas opomina in spodbuja k taki daritveni drži v življenju! V starih časih so na grobovih prižigali svetilke, da bi z njimi odganjali hude duhove. Vernim kristjanom pa so sveče na grobovih znamenje vere v vstajenje!!! Vere v večno življenje! Prav evangelij današnje nedelje govori o »nespametnih in preudarnih devicah«, o tem, da je treba Kristusov prihod pričakati »s prižganimi svetilkami«!

Da ne bo pomote: vem, da je bila akcija naperjena proti poplavi plastične svečave. In to podpiram. Vendar bi od škofov pričakoval toliko (svetopisemske) »preudarnosti«, da bi znali ločiti zrnje od plev, oziroma v našem primeru svečo od plastike! Vernih kristjanov ne gre nagovarjati naj prižigajo manj sveč, saj jim s tem posredno govorimo naj ne izražajo svoje vere (v večno življenje), temveč naj prižigajo navadne, kot smo jih včasih, take, ki se »použijejo« in za njimi ostane par kapljic strnjenega voska.

Sam sem (spet) prižgal svečo več. Poleg sveč na grobovih sorodnikov, prijateljev in znancev, sem prižgal še svečo (kot vsako leto) na pozabljenem grobu. Ki pravzaprav ni več grob. Trava je prerasla nekdanjo gomilo. Stoji le še majhna 30 kvadratnih centimetrov velika oz. majhna kovinska tabla, na kateri piše: Bara, geb. 1911 gestr. 1977. Kdo je ženska, ki tam počiva, kako je zašla na našo božjo njivo… ne vem. A prav letos sem, spodbujen z razmišljanjem o sveči manj, pomislil, da mi bo morda nekoč v večnosti, če je bom kdaj deležen, pristopila nasproti šestdesetletna gospa, mi ponudila roko in rekla: »Bara. Hvala!«

Foto: Aleš Čerin