Nastajanje Združene Evrope spremljam od otroških let. Njene pobudnike in ustanovitelje imam skoraj za svetnike. Nikoli nisem upal, da bo Slovenija kot samostojna in mednarodna država enakopravna članica te združbe. V njej sem videl predvsem garant demokracije evropskega zahodnega tipa, družbo humanosti in demokracije, kjer katoličan ni avtomatično drugorazreden državljan, družbo, katere prvi in največji sovražnik je totalitarizem.
Razvoj je šel v tej smeri nekako do padca komunizma 1990/91. Kmalu potem pa so se razmere začele postopoma, vendar stalno in temeljito spreminjati. Začeli so se povezovati liberalci, ki bi jih včasih označevali za framazone, kvazi socialisti in komunisti, ki so se razglasili za socialdemokrate. Ti so, čeprav oblastno začasno poraženi, prevzeli kot ideološko najbolj »zgrajeni« in oblastno najbolj organizirani, ključne niti v svoje roke. Novi grupaciji so prinesli tisto, kar ji je dotlej najbolj primanjkovalo: trdno ideološko zgradbo in nestrpnost do drugačnih. Svojo (navidezno) politično naprednost so izjemno spretno zavili v plašč skrajnega liberalnega kapitalizma, ki je postal nezmotljiva in obvezna ideologija. Hkrati pa prva in največja družbena ločnica. Proces je šel vzporedno z umiranjem klasičnih krščanskih demokratov in socialdemokratov. Mejnik ali prelomni dogodek je Lizbonska pogodba, sprejeta v navzočnosti predsednika Evropskega parlamenta Hans-Gerta Pötteringa, 13. decembra 2007, potem ko so predsedniki Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta v Parlamentu razglasili Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Evropski parlament jo je sprejel 19. februarja 2008. Seveda nimam v mislih toliko organizacijskih kot idejnih vidikov. Praviloma ni nikoli nek tovrstni dokument samo slab. V ozadju so vrhunski mojstri manipulacije. Cena za njo je bila strahotna. Odpovedali so se krščanskim temeljem Evrope. To je ravno tako, kot bi se ribe odpovedale vodi. Krščanstvo hočejo nadomestiti z vsemogočnostjo in edino zveličavnostjo kapitala!
Nova politična grupacija je, bolj ali manj uspešno, v Evropi izvedla novo politično delitev. Vse, kar se z njimi ne strinja, je razglasila za fašistoidno desnico, jetnico zaostalih nacionalnih principov. V zadnjem času vse to vrhunsko prikrivajo še z ekološko problematiko. Njihova prva in največja žrtev so postali rušitelji komunističnega totalitarizma v nekdanjih komunističnih državah. Pripadniki in nosilci tega veličastnega procesa so bili zaradi svoje brezkompromisne predanosti demokraciji, zanjo so bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja, mnogi so imeli za seboj politično preganjanje in celo zaporniško kartoteko, evropski konformistični »desnici« ne samo nenavadni, ampak tudi sumljivi. Zato so bili nadvse dostopni za njihovo politični in predvsem človeško diskreditacijo. To so levičarji totalitarnega porekla sijajno izrabili. K temu so jim veliko pomagali nesrečni primerki na desnici tipa NSi-jevskega »vodnika«, ki vidijo simbol krščanske demokracije v ugledni dobro plačani državni službi in svoji jadrnici. In seveda evropske »ludemile«. Omenjanje konkretne stranke je simbolno, ker gre za idejne pogorelce. Ti ljudje so dejansko največji škodljivci klasične desnice. Nevarnejši so kot njeni nasprotniki. Znotraj nje in v njenem imenu uničujejo sistem njenih temeljnih vrednot.
Ukvarjanje s političnimi in idejnimi nasprotniki ni samo neprijetno, ampak povsem nesmiselno, če ni namenjeno kritju lastnih. Rušitelji totalitarne Evrope so preveč zaupali sebi in sorodnim ljudem. Pričakovali so, da se bo nasedla barka nedemokratične preteklosti v plimi demokracije sama vzpostavila v ravnotežju in zaplula v človeka vredno prihodnost. Pozabili in podcenili so vlogo več desetletnih krmarjev, ki so uničili »navigacijske« demokratične naprave v glavah državljanov. Niso vsi ne sposobni in še manj voljni prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. Sledilci »novih obrazov« so ena posledica tega, druga, še bolj obupna skupina pa so s skrajno levico povezani oligarhi, ki jih pooseblja naša »pevka na prestolu«. Politična, idejna pohabljenost je hujša kot fizična. »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«, pravi star slovenski pregovor. Šola je pri nas ostala popolnoma v rokah starega režima in ta se še krepi! Zadnja šolska reforma, sprejeta te dni, državljansko vzgojo, ki je v Sloveniji tragično primanjkuje, spravlja v osnovnih šolah na raven dopolnilne telovadbe. Ni slučaj, da naj bi bilo največ ravnateljev učiteljev telovadbe. Za pravilno idejno oblikovanje mladih je torej poskrbljeno.
Ob vključitvi v Evropo 1. maja 2004 smo bili kljub ekshibicionizmu A. Ropa lahko vsaj malo optimisti. Po tistem je razlogov za tako stanje vedno manj. Spomnimo se samo, kakšno vlogo je odigrala evropska desnica pri nedavnem rušenju vlad v Sloveniji in na Poljskem. Teptanje temeljnih načel demokracije jih ni bolelo. Bolj se verjeli svojim levim agentom, ki so jih prepričevali, da je pri nas na pohodu fašizem. Sedanji predsednik vlade je to neprestano javno razglašal, evropski »demokrati« pa so ga objemali. Priča smo veliki dekadenci evropske demokracije. Če upoštevamo še navezavo Schröderja, Kurza in nenazadnje tudi Merklove na Putina, lahko govorimo lahko o moralnem razkroju. Ni slučajno Ukrajina sedaj gola in bosa, Evropa pa brez spodnjic.
Čeprav sedanje evropske razmere niso naklonjene državam, ki so desetletja trepetala pod totalitarizmom in političen obračun z njim še zdavnaj ni končan, demokrat in trezen človek ne more biti drugo kot euroskeptik, je Združena Evropa še vedno edina perspektiva. Treba je le ustaviti proces, ko so nacionalne države objekt namesto subjekt njene politike. Pot do tega pelje po poti zloma edine veljavnosti načel ekonomskega ultraliberalizma, katerega največji in najtrdnejši zaveznik je ultra levica. Oba imata isti cilj in samo navidezno nasprotujoči se poti do njega. Že v Sloveniji je dovolj dokazov za to trditev.
Po napovedih se bo na naslednjih volitvah v evropski parlament okrepila desnica. Upajmo, da ne tista, ki zlorablja njeno ime in živi od krvavih Putinovih rubljev. Če bi ta v resnici bila v zmagoviti poziciji, bi evropski »levičarji« molčali, ker jim je najbolj sorodna. Evropska demokratična desnica je v idejni in iz nje izhajajoči vrednostni krizi. Obe se izražata v organizacijski šibkosti, predvsem pa brezidejnosti in breznačelnosti. Ne verjame v moč svojih načel in argumentov. Ni nasilna. Samo želimo lahko, da se bodo pojavili novi, času primerni, Adenauer, Schuman, Monnet … Evropska skupnost je nastala zaradi človeka in humanizma, ne pa denarja in ultraliberalne ekonomije.
Evropska unija se je začela majati prav takrat, ko je na vzhodu razpadla Sovjetska zveza in je s tem izgubila svojega sovražnika. Takrat se je zdelo, da sta demokracija in svoboda zmagali za vse večne čase.
Vendar ni bilo tako.
Najprej so se bivši komunisti prelevili v socialdemokrate in se vtihotapili v socialdemokratsko internacionalo. Ker so bili odlično organizirani, kot je bilo povedano, so hitro prodirali navzgor in posredno prisilili tudi desne stranke, da so se začele pomikati na levo. Obenem je nova levica vse svoje kritike obkladala s fašisti. To dobro poznamo tudi v Sloveniji. Oznake fašist se vsi bojijo in mnogi desni raje zatajijo svoja stališča, kot da bi je bili deležni.
In tako so tudi evropske desne stranke začele sprejemati stališča, ki so tuja konzervatizmu in pravi liberalnosti. Znašle so se v sebi tuji poziciji, ko so se morale odreči celo svoji krščanski identiteti. Hkrati pa bi morale prevzemati ideologijo multikulturnosti in se sramovati celo tega, da so Evropejci belci.
Takšen trend vodi Evropo v propad, na podoben način kot je nekoč propadel stari Rim. Temelj vsakega propada je namreč izguba vrednot, na katerih je zgrajen sleherni sistem. In ravno to se Evropi oziroma vsemu Zahodu dogaja danes.