Ob minulem jubileju, 70 – letnici ustanovitve OF, ki ga uradno praznujemo 27. aprila, hočejo biti nekateri časniki s to tematiko precej všečni komunističnim veljakom, ZB in trenutni vladni koaliciji, pred vsem pa »nekritičnim množicam«. S tem početjem se pogosto postavljajo v Nedeljskem dnevniku. V naročenih serijskih prispevkih objavljajo izjave nekdanji partizani in aktivisti OF, ki pa so včasih v nekaterih segmentih daleč od objektivne resnice!
Tudi pisma bralcev so močno obarvana s to tematiko. Pri vseh omenjenih člankih zelo pogrešam pravo, to je objektivno resnico o ustanovitvi OF, ki je lahko za koga boleča, ni pa že dolgo več nobena skrivnost. Kako potem lahko Janez Stanovnik pričakuje, da bodo slovenski mladci kar drli pod okrilje in varno zavetje politične organizacije Zveze borcev, oziroma pod »prapore partizanstva«, če si nihče izmed borcev, niti po 70 letih še ne upa povedati zgodovinsko resnico o OF.
Zakaj je torej dandanes potrebno tako grobo zavajanje slovenske mladine in javnosti, katere dnevna politika in stranko-kracija, še bolj pa zgodovina OF in NOB sploh ne zanima?! Apolitičnost je res huda bolezen slovenske družbe. Zato sem prepričan, da so utopična pričakovanja borcev in partizanov o »ponovni mehki revoluciji« slovenske družbe, kjer bo Kučan, kot nekakšen Mesija čudežno rešil ugled prosuli Pahorjevi vladi in njegovi SD, podobna puhli repi!
Zato v zvezi s temi, v omenjenem časniku navedenimi zgodovinskimi floskulami, podajam nekaj naslednjih dejstev:
• Beograjski puč, 27. 03. 1941 ni organizirala KPJ s Titom na čelu, ampak angleški agenti. Komunisti so demonstracije samo opazovali.
• V Ljubljani je 27. aprila 1941 CK KPS ustanovil protiimperialistično fronto (PIF), ne pa OF! To ime so ohranili vse do 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, ki je bila up in kasneje vzor boljševistične revolucije slovenskih komunistov.
(Mikuž Metod, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, Prešernova družba, Ljubljana, 1970, stran št. 45.)
• V nedeljo 06. aprila 1941 je nemški bombnik porušil radijsko postajo v Domžalah, dva dni kasneje pa so Nemci in kasneje še Italijani na vseh koncih že vdirali v Slovenijo!
• Slovenski komunisti, ki so bili spomladi 1941 še v globoki ilegali, so zaradi ideoloških razlogov in simpatije do Kominterne in do komunistične Sovjetske zveze, potihoma podpirali vojaški pakt Hitler – Stalin. Ob hudih sporih pri določevanju markacijske črte med Nemčijo in Italijo, pa so simpatizerji komunistov v Trebnjem na Dolenjskem, 02. maja 1941, pod plaščem patriotizma do Nemčije odkrito demonstrirali proti Italijanom. Zahtevali so, da mora Trebnje pripadati tretjemu Rajhu. Hoteli so povzročiti nemire in izropati trebanjske trgovine, kar pa so jim Italijani s streljanjem v demonstrante preprečili. Pri tem streljanju je bil ubit oče osmih otrok iz Račjega sela. Dolenjska vaška revščina in srednji kmetje so si želeli Hitlerja in verjeli so, da bodo pod Nemčijo živeli bolje, kot pa pod revno Italijo! V tem času so nekateri kmetje tudi na Dolžu, v vasi pod Gorjanci, na svojih hišah izobesili nemške zastave, demonstracije proti Italijanom pa so bile tudi 08. maja 1941 v Semiču v Beli krajini! (Mikuž, prav tam, stran št. 38, 39 in 40).
• Naivni Edvard Kocbek, poet in filozof je verjel, da sta Kidrič in Kardelj vedno govorila resnico. Takrat še ni vedel, da je komunizem laž in da je bil žrtev hude moralne prevare in politične diskriminacije, kasneje pa tudi »kulturne likvidacije«! Partija ga je zlorabila za svoje prevratniške cilje. Vedeli so namreč, da če v OF ne bodo krščanski socialisti, partija ne bo mogla doseči svojih ciljev. Že z Dolomitsko izjavo pa je bila namreč za 50 let zapečatena načelna demokracija in pluralnost vseh sodelujočih političnih opcij v NOB in »uzakonjena« monopolizacija KPS, kot avantgarda narodno osvobodilnega boja…!?
• Zato NOB ni bila samo boj proti okupatorju (orožniki in policisti), ampak in pred vsem in najprej državljanska vojna, boljševistična revolucija, nasilen preobrat družbenega reda po vzoru ruske oktobrske revolucije! Narodno osvobodilni boj je bil zato tudi ideološki in razredni boj! Pobudo za »demokratično revolucijo« (B.Kidrič) pa niso dale ljudske množice, ki sploh niso vedele, kaj je to komunizem, ampak CK KPS! Na partijski konferenci delegatov Ljubljanske pokrajine, ki je bila v začetku julija leta 1942 na Kočevskem Rogu, je Boris Kidrič poudaril, da hoče partija in OF na osvobojenem ozemlju doseči troje: pokazati začetke ljudske demokracije, očistiti ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda (izven sodni poboji) in razgibati ljudske množice, pred vsem delavce in kmete! (Mikuž, prav tam, stran št. 74). Zato je govorjenje, da so ljudje odhajali v OF in v partizane samo zaradi sovražnikovega terorja in globokega patriotizma, navadna floskula.
• Znano je namreč, da z okupatorjem ni kolaborirala samo bela garda, ampak tudi partizani, še posebej z Italijani. Tako so še med vojno Italijani partizanom poslali cel vlak hrane in orožja na progi Novo mesto – Straža (do silosa), po kapitulaciji Italije leta 1943, pa so odlično usposobljeni italijanski topničarji porušili belogardistično postojanko na gradu Turjak, hkrati pa partizani niso nikoli privedli pred ljudsko sodišče zloglasne fašistične zločince, ki so morili slovenske fante in zažigali slovenske vasi, kot so to bili: kraljevi civilni komisar za zasedeno slovensko ozemlje Emilio Grazioli, generali Robotti, Orlando, Roatta in drugi!
• Kdaj bomo torej dočakali, da se bosta slovenskemu narodu, za vsa storjena grozodejstva in krivice, enkrat za zmeraj opravičili tako Cerkev, kakor tudi ZB in slovenska politična levica, ki predstavljata kontinuiteto takratne revolucije!?
