Ker me mnogi dobrohotni slovenski domoljubi prepričujejo, da naj kandidiram (že leta 2002 sem dokazal, da izpolnjujem bistveno več kot vse zakonske pogoje, ko sem bil domala soglasno izvoljen v parlamentu za kandidata za sodnika Mednarodnega sodišča za pravo morja v Hamburgu), sem dolžan javno pojasniti, zakaj tega ne bom storil.
Prvič, kot sem že večkrat dejal, ne želim sodelovati pri kuhanju zadnje večerje na podlagi slabega recepta, ki žal napoveduje neokusno jed za slovenski narod. Z drugimi besedami, arbitražni sporazum je preslab, da bi si lahko Slovenija obetala dobro odločbo, ki bi ji pripadala po načelu (zunanje) pravičnosti in mednarodnega prava. Za nameček se tudi po podpisu in ratifikaciji sporazuma še naprej vrstijo enostranska dejanja s strani Hrvaške, ki prejudicirajo izid arbitraže, slovenska vladajoča politika oziroma diplomacija pa se žal na takšne provokacije in izsiljevanja ne odziva dovolj odločno in prepričljivo. Nenazadnje vsaj po mojih vrednostnih merilih tudi ne bi bilo etično, da sodelujem pri nečem, čemur sem nasprotoval in v kar nisem prepričan…
Drugič, že deset let opozarjam na pomanjkljivosti omenjenega Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč. Zakon je pretirano birokratski in omogoča politično kadrovanje, saj so vpleteni minister za pravosodje, predsednik republike, vlada, sodni svet in državni zbor, ki o usodi predlaganih kandidatov pogosto odloča na podlagi banalnih in šušmarskih kriterijev. Kandidata bi moral izbrati sodni svet, ki je edini strokovni in ustavni organ ter po mojih izkušnjah še najbolj imun pred političnimi pritiski. Če bi, zgolj hipotetično, vseeno kandidiral, verjetno ni treba biti prerok, da bi napovedal izid glasovanja oziroma izbire, saj mi je trenutna oblast zaradi mojega skeptičnega obravnavanja arbitražnega sorazuma sila nenaklonjena.
Kakorkoli že, srčno upam, da bo za slovenskega arbitra izbrana oseba, ki bo poosebljala znanje s področja prava morja in mednarodnega prava, mednarodne izkušnje, vrhunsko angleščino, patriotizem in karizmo. Memorandum mora pripraviti najboljša možna ekipa, brez dosedanjega razločevanja na »leve« in »desne« oziroma »naše« in vaše«.
Več: blog Marko Pavliha
