V tem tednu se je svet poslovil od ene najbolj eminentnih političnih osebnosti prejšnjega stoletja. Margaret Thatcher je v osemdesetih letih zaznamovala politično in družbeno podobo ne samo Velike Britanije, ampak tudi širšega evropskega prostora. Navsezadnje je v istem času v ZDA vladal Ronald Reagan, ki je izhajal iz zelo podobne idejne platforme kot britanska »železna dama«. Ta naziv si je Maggie pridobila prav zaradi svoje odločnosti in neomajnosti, zaradi česar ji nekateri celo po smrti vzklikajo žaljiva gesla.
A nekaj je jasno: njena vladavina, ki je trajala dobro desetletje, je Britancem v glavnem prinesla blaginjo in stabilno gospodarstvo. Reforme, ki so šle v smer tako opljuvanega »neoliberalizma«, so dolgoročno omogočile takšen razvoj britanske družbe, ki večjo odgovornost za socialno stanje prelaga na posameznika, medtem ko socialistične ekonomije to odgovornost zmanjšujejo. Zmeren delež socializma v družbi je seveda celo zaželen, saj na ta način blaži posledice socialnih težav, kajti bolje je, da za posameznike, ki npr. ostanejo brez dela in brez sredstev za preživljanje, vsaj začasno poskrbi država, kot pa da bi se posamezniki zaradi stiske zatekli v kakšna skrajna dejanja, tako kot razvpiti Sintalov varnostnik, ki je iz obupa »pobasal« veliko količino denarja in se ta teden vendarle predal policiji. Toda problem nastane, ko je institut socialne države zlorabljen za parazitiranje in rentništvo, kar pomeni veliko breme za državni proračun, posledično pa se zvišujejo davki ter obremenjuje gospodarstvo, ki tako proizvede manj, s tem pa se tudi prihodek v državno blagajno dolgoročno zmanjša. Na ta način se tudi ustvarja »enakost v revščini«, srednji razred izginja. Za primer: v Sloveniji marsikdo, ki bi po osebnem dohodku spadal v srednji razred, ni kreditno sposoben za nakup manjšega stanovanja. V državi, kjer imajo močan vpliv stari centri moči in karteli, je nesorazmerje med dostopnostjo dobrin ter osebnim dohodkom znotraj nekega socialnega razreda precej večje kot pa tam, kjer ni vpliva omenjenih skupin.
In prav to je razlika med Slovenijo in Veliko Britanijo. Slednja ni imela komunizma. Vendar so tudi nekatere bivše komunistične države poskrbele za razgradnjo dediščine totalitarizma. Tudi z lustracijo, če je bilo treba. Slovenija žal ni ugriznila v to kislo jabolko. In tudi če bi imeli na funkciji predsednika vlade tako odločnega voditelja, kot je bila pokojna železna lady, bi v primeru, da bi hotel peljati reforme v isto smer kot Thatcherjeva, verjetno že po nekaj mesecih ostal brez položaja. Spomnimo: v času prve Janševe vlade je premier hotel izpeljati reforme po vzoru Thatcherjeve. Vendar se je hitro zataknilo, saj je bilo jasno, da stari centri moči (oz., kot se popularno reče, »strici iz ozadja«) tega ne bodo dopustili in bodo hoteli nadaljevati gospodarsko politiko tovarišijskega kapitalizma iz časa prve etape tranzicije. Zato je prišlo tudi do takšnega revolta sindikatov in medijev. Kar bi bilo pravzaprav še mogoče sprejeti, če ne bi imela Slovenija ob tem neprimeren volilni sistem, ki omogoča sestavljanje precej ohlapnih koalicij šele po volitvah. Drugi problem je volilno telo, ki je glede na vrednote večinsko orientirano socialistično in zasleduje predvsem kratkoročno korist. Tretji problem pa je vrtičkarska logika političnih strank, ki vidijo politiko predvsem kot prostor zadovoljevanja lastnih interesov in ne ustvarjanje skupnega dobrega. Tragično dejstvo je, da glavni nosilec oblasti v Sloveniji ni vlada, ampak »nekronan kralj« s svojimi dvorjani, ki politično dogajanje usmerja iz ozadja. Prav zato je mogoče upravičeno govoriti o t. i. para-državi.
Ali je naključje, da ravno v času slovesa železne lady slovensko vlado prav tako vodi ženska? Toda Alenka Bratušek je glede tega jasno povedala: z Maggie Thatcher nima ničesar skupnega, razen tega, da sta obe ženski. Bratuškova je tokrat povedala po pravici, saj njena politika izhaja iz povsem druge platforme kot Margaret Thatcher. Navsezadnje je Bratuškova uradnica v rokah »stricev«, kar je pokazala tudi s svojimi dosedanjimi nastopi (denimo na CNN), pa tudi vlada je s svojimi prvimi potezami pokazala, da želi znova zagnati efekt »lesenega železa«. Torej, nadaljevali bomo reforme, vendar se te ne bodo smele dotakniti privilegijev in »svetih krav« tovarišijskega kapitalizma. Kar ne pomeni nič drugega kot nadaljevanje »že videnega« in tudi tega, kar je povzročilo bedo številnih Slovencev.
Toda v nekem smislu s(m)o za takšno stanje odgovorni tudi državljani sami. Namreč, vsak narod ima takšno vlado, kakršno si zasluži. Z izvolitvijo Bratuškove in njene vlade smo sicer dobili oblast, ki je približno usklajena z volilnim izidom iz decembra 2011. In kdo je dal največ glasov sedaj največji vladajoči stranki PS, če ne ravno volivci? To pa seveda tudi pomeni, da mora volilno telo – tako celota kot posameznik – sprejeti odgovornost za izraženo politično voljo. Tudi tedaj, ko gre za neudeležbo na volitvah. Star pregovor namreč pravi, da kakor si bomo postlali, tako bomo spali. In tudi v politiki ni nič drugače. Na nek način streznitev prihaja že sedaj. In ko gre za Bratuškovo in njene izjave, ki mejijo na burlesko, je treba reči, da smo k temu prispevali tudi volivci. Vsaj tisti, ki so naivno podprli njeno stranko in verjeli, da »Zoki« lahko tako uspešno kot Ljubljano vodi tudi Slovenijo. In verjeli tudi to, da bo slovenska prihodnost veliko lepša z nasmejanim županom slovenske prestolnice kot pa z resnobnim »kaplarjem«, ki mu paradržava preko svojih medijskih izpostav ves čas lepi etikete od trgovanja z orožjem pa vse do fašizma.
Slovenija je že zamudila za idealno in dokaj nebolečo priložnost za razgradnjo dediščine komunističnega sistema. Zato se bo morala sedaj spustiti na dno, da bo lahko prišlo do resnične streznitve in spreobrnitve. Jasno je namreč, da mora slovenska pomlad dobiti nadaljevanje. Vendar v sedanjih pogojih to ni mogoče. Ekonomist Bernard Brščič je na javni tribuni civilne iniciative »Prebudimo Slovenijo« jasno povedal, da Slovenija še ni dosegla točke nič. Kasneje je tudi dejal, da je za družbene spremembe potrebna predvsem močna desno-sredinska opcija. Torej prav tista opcija, ki je sedaj najbolj napadana in tudi prisilno, a neuspešno marginalizirana. Če bi na ta problem pogledali z duhovnega vidika, bi lahko ugotovili, da se satan najbolj zaletava v tiste, ki so mu najbolj nevarni. Prej ko bomo to ugotovili, krajša bo pot streznitve. In obratno. Za zdaj je samo jasno, da Slovenci ne glede na to, da imamo na oblasti damo, vseeno nimamo svoje železne lady. Kajti premierka je namreč z njo – skregana.
Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.
