»Zajček stoji v vrsti za trgovino. Pride medved in se urine pred njega. Zajček zelo po tiho zacvili. Medved se obrne okrog sebe in z močnim glasom vpraša: »Kdo je to rekel?!« Zajček pobesi ušesa in se sprijazni z dano situacijo. Pride volk in zopet stopi v vrsto pred zajčka in dogodek se ponovi. Zajček ves potolčen pride do pulta in si naroči »gajbo« piva. Na poti domov se veselo loti steklenice in ko stoji pred domačim brlogom naglas reče: »Kaj, kdo je rekel?! Jaz sem rekel!!!««
Slovenci smo z alkoholom zelo povezani. Na to smo seveda zelo ponosni. Alkohol je na nek način zlezel v slovensko folkloro in ni ga družabnega dogodka, ki ne bi vključeval kozarčka ali več. Povsod, razen na športnih prireditvah, kjer je z zakonom prepovedan (pa še tukaj ga preveč pogrešamo). A ni ga zakona, ki ga »ta pravi« Slovenci ne bi znali obiti. Tako podporniki pridejo na tovrstna srečanja že »uglašeni«.
Anekdota o zajčku ne skriva svojega pomena v alkoholizmu, ki je seveda pereč problem, pač pa nam pripoveduje vzporedno zgodbo, ki jo alkohol zelo lepo prikrije. Že Dr. Rugelj je v svojem delu, ki je v nekaterih segmentih res deloval, če napišem milo, ekstravagantno, opozarjal na zelo pomemben pojav. Splošno prepričanje v družbi je, da je alkoholizem bistven problem ljudi, ki se srečujejo z alkoholom, nihče pa si pravzaprav ne postavi vprašanja, zakaj ljudje začnejo piti? Vsi zdravljeni alkoholiki, ki v nadzorovanem okolju uspejo vsaj za hip pogledati iz steklenice, so soočeni z enako preizkušnjo. Spet so na točki, ko so kot odgovor na svoje doživljanje sveta okoli sebe pričeli s pitjem. Trezni se zopet zavejo sveta okoli sebe, ki se pravzaprav ni bistveno spremenil, zato je nujno, da se po končanem zdravljenju celotna družina alkoholika vključi v aktivno iskanje drugačnih načinov sobivanja. Temu v prid govorijo tudi raziskave, kjer je procent povratnikov, ki si po zaključenem zdravljenju poiščejo strokovno pomoč, veliko manjši kot med tistimi, ki tega ne storijo. O temu je govoril tudi Dr. Rugelj, ki je svoj uspeh pri delu z odvisniki utemeljeval z jasno strukturo terapevtskega dela, ki poseže do najbolj osebnih področji posameznika (šport, kultura, filozofija, itd …) Če se vrnem h zgodbi o zajčku. Seveda je problem tudi v temu, da je zajček naročil alkohol in se potem očitno opit začel boriti z mlini na veter, toda pravo vprašanje, ki bi si ga moral zastavit je, zakaj je zajčka tako strah? Zakaj dopusti, da ga tako nesramno pohodijo in utišajo?
Nekateri bi trdili, da z volkom in medvedom res ni priporočljivo »češenj zobat«, pa vseeno. Mar ni bolj srečen pretepen zajček, ki se je postavil zase, kot prestrašen opit zajec, ki neutrudljivo »klobasa« neumnosti?
Pa če zajčka poosebimo v predstavnika naše družbe. Če pogledamo na Slovence še bolj stereotipsko oziroma cankarjansko, potem ugotovimo, da se pravzaprav po naših žilah pretaka hlapčevska kri. Zelo malokrat je bil Slovenec na svoji zemlji gospodar in vsa ta leta, ko je bilo potrebno za preživetje skloniti glave in požreti svojo jezo, so v nas pustila refleks, ki ga nekateri še danes niso prerasli. To nabiranje čutenj v naših telesih; ne smeš se jezit, ne smeš se jokat, ponekod celo ne smeš se smejat. To niso izmišljotine, to so zgodbe zelo resničnih ljudi, ki jih srečujem ob svojem delu. Alkohol je tako mnogim rešitev za praznjenje težkih misli.
Ničkolikokrat sem opazoval, kako alkohol spusti tisto notranjo zavoro, ki jo gojimo v sebi in kako na plano privrejo najrazličnejše tematike. Teme seveda, ki ne morajo najti naslovnika pri rednih abonentih gostilniškega »šanka.« S to držo lahko tudi zelo preprosto razložimo drugo Slovensko statistično polomijo – samomorilnost. Ljudje obračajo glave in se sprašujejo, kako je mogoče, da je tako dober človek naredil tako grozno stvar? Kako je mogoče, da mladi, ki nikoli niso bili problematični končajo pod tiri? Kako je mogoče, da tako veseli ljudje, ki so nekoč družbo držali pokonci dolgo v noč, končajo tako klavrno? Adi Smolar v svoji pesmi ironično pravi, da je na sončni strani Alp pač lepo umret.
Slovenci znamo zelo dobro nastopati v javnosti in skrivati podplutbe in steklenice alkohola. Zelo dobro znamo poskrbeti zase in zelo dobro znamo govoriti, brez da bi karkoli pametnega proizvedli. Zelo dobro znamo trpeti in prenašati trpljenje, se »posuvati« s pepelom in za svojo nemoč kriviti zunanje sile. In zelo dobri smo v anonimnem kritiziranju in na splošno udrihanju po vsem, kar nam »na prvo žogo« pač ne diši. Zelo dobro tudi zelo anonimno umiramo. Nihče pa ne bi za svoja posredna ali neposredna dejanja prevzel odgovornosti…
Naši družbi in na splošno ljudem manjka poštena refleksija. Skačemo iz ene afere v drugo, ki jih preglasijo le še posamezni uspehi naših športnikov. V preteklih mesecih se je veliko govorilo o spravi med Slovenci in občutek, ki sem ga dobil, je res ta, da vsi preveč razmišljamo in razglabljamo o drugih in ob tem sploh ne opazimo, da smo spili že peto pivo in da isti družbi že n-tič razlagamo enake zgodbe in da se do danes ni nič spremenilo. To je prava refleksija. Ko pogledaš na to, kako si se z določenim problemom v preteklosti srečeval in kam so te te odločitve pripeljale. Ko enkrat sam pri sebi prideš do ugotovitve, da je nemogoče, da boš splezal na vrh Triglava in se kot pravi Slovenec pustil našeškati z vrvjo, brez da bi naredil 2864 metrov nadmorske višine (če začneš v Piranu). Pot, ki si jo moral prehoditi sam, zato da bi lahko bolj jasno videl dolino šentflorjansko.
Dovolj udrihanja pa slovenski folklori. Še noben podložnik ni začel občudovati svojega gospodarja, če je ta kot učno metodo uporabljal bič. Se počutim kot medved ali volk iz anekdote, ki sta izbrala napačno metodo z željo, da zajčka spodbudita, da začne razmišljati o lastni vrednosti in se enkrat že končno postavi zase.
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
