Zahteve upravljanja v sodobnem spreminjajočem se okolju je povsem nezdružljivo s socializmom

Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni

Tole razmišljanje in zaključki v njem niso namenjeni podpihovanju žerjavice stalnemu prepiranju med »levimi« in »desnimi« oz. kakršnem koli navijaštvu. Poskušal bom dokazati, da je ideološki boj med pristaši socializma in tržnega gospodarstva popolnoma neracionalen. Povzroča nepotrebno pljuvanje ene strani na drugo, veliko sovraštva, neracionalnih reakcij in pa na koncu nepotrebno neučinkovitost družbe in posledično nepotrebno revščino predvsem tistih, za katere naj bi se sicer borili zagovorniki egalitarne socialistične družbe.

Neprivilegirani in šibkejši (uporablja se tudi izraz ranljivi) vedno najbolj nastradajo takrat, ko se za njih borijo »veliki človekoljubi«. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.

Socializem je socializem in ni dobrega ter slabega socializma

Vinko Ošlak je v kolumni 22. 2. 2024 (Časnik.si) s programskimi elementi NDSAP-a, ki so v osnovi skorajda identični kot pri komunistih, pojasnil, da med internacionalnimi in nacionalnimi socialisti ni bistvenih razlik. »Weimarska Nemčija tridesetih let se je znašla pred izbiro ‘zwischen Pest und Cholera’ – med kugo in kolero: kugo internacionalističnega in kolero nacionalističnega socializma, a obakrat vendar socializma!«  To je meni poznano že dolgo časa. In Hayak je skozi celoten tekst Pot v suženjstvo ob omembi težav socializma enkrat navajal, kako dela nemški, drugič pa ruski uradnik. Torej ju vsebinsko ne loči. Empirično je socializem dokazano neuspešna oblika vodenja družbene skupnosti.

Razumevanje, da je socializem pač socializem, je nujno za ustrezno naslovitev problema. Ni eden dober (internacionalni socilizem – komunizem), ker mu cilj dovoljuje vsa sredstva za dosego cilja – ima za podlago dober namen, medtem ko to drugi (nacionalni socializem – fašizem) ima za podlago slabe namene. Socializem je pač socializem. Za slabo funkcioniranje vseh socializmov so povsem razumljivi razlogi, če smo sposobni razumeti, kako deluje organizacija. Poglejmo si nekaj ključnih parametrov, ki opredeljujejo kakršno koli organizacijo.

Kaj sploh sestavlja organizacijo

Vsaka organizacija je sestavljena iz dveh temeljnih sestavin: elementi organizacije, kot so skupine, oddelki, sektorji, posamezniki ipd. ter relacijami oz. odnosi med elementi v organizaciji. Če poenostavimo in privzamemo krščanski pogled na človeka in ga primerjamo z organizacijo, so elementi telo organizacije in relacije njegova duša. Šele z vzpostavitvijo relacij (»vpih duše v telo«), organizacija zaživi. Kvaliteta elementov in relacij pa nato določajo, kako kvalitetno deluje organizacija.

Vsaka organizacija je odvisna od resursov (virov), s katerimi ta organizacija upravlja oz. izvaja aktivnosti. Ključni so trije resursi: kadrovski, materialni (sem spadajo, energenti, prostori, stroji ipd.) in finančni. S kakovostjo upravljanja s temi resursi se določa končni učinek izvajanja aktivnosti organizacije. Organizacija brez ljudi (kadrovski vir) ni organizacija. Torej je to ključni resurs in zato je kvalitetno upravljanje z zaposlenimi najpomembnejše za vsako organizacijo. V sodobni organizacijski teoriji temu rečemo vodenje (leadership).

Sodobno organizacijsko okolje je zaradi hitrih sprememb na vseh področjih izjemno zahtevno

Da je bilo upravljanje socializma v preteklosti slabo, ni nobenega dvoma. Pri tem je treba upoštevati, da je bilo v daljni in celo bližnji preteklosti okolje sorazmerno stabilno oz. se je organizacijsko okolje spreminjalo počasi, včasih pa se navidezno celo sploh ni. Danes je to povsem drugače. Organizacijsko okolje se izjemno hitro spreminja in zato se mora organizacija temu okolju tudi izjemno hitro prilagajati. Poenostavljeno temu rečemo, da se vse spreminja, edina konstanta so spremembe.

Voditi organizacijo v takih razmerah pa je izjemno zahtevno. Poleg veliko znanja in usposobljenosti morajo biti zagotovljeni še mnogi drugi pogoji. Najpomembnejši med njimi je zmožnost upravljanja z resursi. Za analizo je izjemno dobra metoda opazovanja delovanja organizacije preko SIKOOP-a (podporni sistem informacij, komunikacij, odločanja, odgovornosti in planiranja). Bistveno pri tem je, da so posamezni elementi tako medsebojno povezani, da če eden izmed njih deluje dobro, vsi drugi elementi delujejo dobro in obratno. To dejansko pomeni, če uspemo enega dobro analizirati, na ta način lahko brez težav analiziramo tudi ostale štiri. Izgleda komplicirano, pa ni.

Odgovornost in proces odločanja sta v medsebojni povezavi in del SIKOOP-a

V zadnjem času je ogromno govora o odgovornost v zvezi z nabavo Litijske 51, 13.000 namiznimi računalniki ipd. oz. na splošno o korupciji. Odgovornost je neposredno povezana s sprejetimi odločitvami. Timski in procesni pristop danes zahtevata, da je proces sprejemanja odločitev timski. Poišče se čim več relevantnih podatkov, strokovnih mnenj, preteklih izkušenj ipd., nato pa oseba, ki upravlja z resursi (naj bodo to kadrovski, materialni ali finančni) sprejme odločitev, za katero seveda tudi osebno (subjektivno) odgovarja.

Že otroci lepo pokažejo, kako ravnajo, če morajo trošiti iz svojega šparovčka

Zelo preprost poskus pokaže, da se otrok v tistem trenutku, ko mu rečeš, naj si sladoled kupi s svojim denarjem iz žepnine, takoj odloči, da si ga več ne želi. Ko pa se odloči, da bo denar, ki ga je dolgo časa zbiral (naj bo to žepnina ali pa ga je »zaslužil« za kakšno opravljeno storitev dedku ali babici …), porabil, bo zelo dolgo in pretehtano razmišljal, preden ga bo zapravil za njemu ljubo igračo. Pri tem bo pregledal vse kataloge, kje bi bilo to lahko cenejše, ali bi mogoče vendarle lahko kakega strica prepričal, da mu jo da za darilo ipd. Če mi ne verjamete, poskusite.

Enako je seveda pri odraslih osebah. Ko se odločamo, da zapravimo težko prislužen denar, potem temeljito razmišljamo, komu in za kolikšno ceno ga bomo dali. Druga stvar je, če ta denar pridobimo na lahek način (npr. vrhunski športniki, estradni umetniki ali pa otroci, ki jim starši dajejo veliko sredstev ipd.). Zakaj bi bilo pri poslovnih odločitvah drugače? Zakaj bi pričakovali, da bo nekdo, ki dobi v roke velika sredstva (resurse) v upravljaje, od katerih sploh ni odvisen, ravnal drugače?

Za sprejemanje dobrih odločitev je treba imeti dobro vzpostavljen SIKOOP

Za sprejemanje poslovnih odločitev je treba imeti dober informacijski sistem s kvalitetno bazo podatkov, za katero je značilno, da se vanjo vnaša enkrat, iz nje pa se nato izpišejo poljubne informacije, ki popisujejo delovanje poslovnega sistema. To pa zahteva kvalitetno definiranje poslovnih procesov. Če se vodje (skrbniki procesov) tega zavedajo, vedo, da brez tega ni možno uspešno voditi poslovnega procesa. Zato se tudi zavedajo, da je definiranje procesa nujno za kvalitetno vzpostavitev sistema komunikacij. Brez tega ni mogoče definirati kdo, kdaj, s kom in na kakšen način komunicira izvajanje aktivnosti.

Mimogrede: komuniciranje je vedno dvosmerni postopek, enosmerno prenašanje informacij je samo informiranje. Poleg tega ni možno vzpostaviti drugega nivoja komuniciranja, to je komuniciranje s svojimi sodelavci. K. Ishikawa na več mestih pravi, da mora vodja 60–80% svojega časa porabiti za izgradnjo in prenos znanja med zaposlenimi (inovativnosti brez tega ni – temelj sodobne organizacijske kulture). Za nepoznavalce: Kaoru Ishikawa je oče japonskega sistema kakovosti.

Dobro usposobljen vodja ni nekaj, kar nastane sam od sebe

Od tu ni daleč do tega, da mora za tako zahteven način vodenja biti vodja zelo dobro usposobljen. Že večkrat sem omenil, da zato talent predstavlja 5–10%, vse ostalo pa sta dolgotrajno izobraževanje in usposabljanje. In tu pridemo do upravljanja s kadrovskimi viri. Odgovoren lastnik (ta, ki je lastnik premoženja, oz. tisti, ki je odvisen od rezultatov, pa najsi bo to s strani deležev ali pa opcij, kar je značilno za menedžment), bo maksimalno zainteresiran za pozitivno selekcijo in se nikoli ne bo bal zaposliti najboljših kadrov. Vsekakor pa ne bo imel negativne kadrovske selekcije.

Sedaj pa si poglejmo, kako to deluje (oz. ne deluje) v socializmu. Pa začnimo na koncu. Kadri niso izbrani po pozitivni selekciji. Lahko se vzpostavijo še tako sofisticirani nadzorni sistemi (v obliki raznih KAS-ov, javnih razpisov ipd.), na koncu bo vedno izbran »primeren« kader. Ključno je to, da odločevalec ni (neposredno) odvisen od rezultatov poslovanja. Če takšen odločevalec izbere (za skupnost) nesmotrno, zase pa smotrno (dobi plus točke pri »žlahti«, politični stranki ipd.), zakaj bi sprejemal boljše odločitve na drugih področjih. Zato tudi v takih organizacijah ni enotnega informacijskega sistema oz. enotne baze podatkov (primer zdravstvo, državna uprava, podjetja v državni lasti ipd.), ne ve se, kdo mora kdaj, s kom in kakšen način komunicirati, da o vodenju sploh ne govorimo. Kako lahko v tem primeru sploh upamo, da se bodo sprejemale odločitve, ki bodo dobre za družbo, če ni osnovnih predpogojev za sprejemanje odločitev?

V socializmu so vodjam odvzeta vsa pooblastila za upravljanje z resursi – o vsem odločajo uradniki

Ker se ve, da je v takem sistemu nemogoče pričakovati sprejem dobrih odločitev samo po sebi, je vzpostavljen sistem, ki vodjam na vseh nivojih praktično odvezama vse pristojnosti za razpolaganje z resursi. Vodje (tudi direktorji zavodov, uradov ipd.) nimajo pristojnosti zaposlovanja, nagrajevanja in kaznovanja (da ne govorimo o odpuščanju zaposlenih), razpolaganje z materialnimi in finančnimi viri (če kaj prihranijo, se jim za toliko zmanjša proračun za prihodnje leto ipd.) itd. O vsem odločajo uradniki nekje v ministrstvih … V nacistični Nemčiji ni bilo nič drugače. Tako vodena organizacija seveda ne more slediti spremembam v okolju in namesto tega stagnira oz. postopoma se njeno delovanje samo še poslabšuje.

To ni značilno za posamezne narode oz. kulture, temveč je to občečloveško. Ko se odločanje prenese na osebe, ki nimajo osebnega stika z lastnino, s katero upravljajo, bo to vedno pripeljalo do neučinkovitega upravljanja. Socializem je tisto, kar povzroča korupcijo, nepotizem in slabo upravljanje, ne pa da ti pojavi »nagajajo« socializmu in naj bi jih z dodatnimi korektivnimi ukrepi (s še več socializma) lahko odpravili.

Socializem je idealno gojišče za korupcijo in nepotizem

Slovenci nimamo težav s korupcijo, nepotizmom, slabim upravljanjem, mi imamo težavo, ker verujemo, da socializem deluje, le izboljšati ga je treba, Nikakršno izboljšanje socializma ni možno, ker je socializem že sam po sebi zagotovilo, da tak sistem ne more ustrezno delovati in je le pot v vedno večje težave. Edina rešitev je, da se na vseh področjih vzpostavijo temeljni tržni elementi, ki s časoma optimirajo poslovanje organizacij. Malce severneje od nas je kar dosti zgledov, kako se temu streže. Če bomo šli še naprej po tej poti, po kateri danes drvimo, se nam res lahko zgodi nočna mora in nas tudi v resnici zabrišejo iz EU. EU ni nekaj idealnega, je pa zaenkrat še vedno edina varovalka, da ne pademo v prepad, v kakršnem je danes Venezuela, ki je svetal vzor tovarišem in tovarišicam iz Levice, ki diktirajo delovanje vlade t. i. svobodnjakov..



3 komentarji

  1. Spomniti je potrebno, da so celo Kitajci opustili socialistično prakso in so že nekaj desetletij komunistična država le po imenu. Imajo sicer totalitaren enostrankarski sistem, v gospodarstvu pa so uvedli kapitalizem 19. stoletja. Za tega sicer vemo, da je bil zelo krut in izkoriščevalen, vendar sta v tem obdobju Evropa in severna Amerika doživljali najhitrejšo gospodarsko rast v vsej svoji zgodovini.
    Enako se je zgodilo Kitajski v zadnjih 30 letih. Kapitalistični sistem torej deluje, bolj ko je liberalen, uspešnejši je. Le Slovenija še vztraja pri starih vzorcih in ker ti ne delujejo, bi vladajoči po venezuelskem zgledu hoteli uvesti še več socializma. Kdaj bomo dosegli dno?

  2. “Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni”
    Že večkrat sem na tem portalu napisal, da to sploh ni res, pa nič ne zaleže. Težava je v tem, da ljudje sploh ne berejo Tomaža Kempčana.
    Če hoče človek dobro delovati, mora imeti dober namen. Res pa je, da mora imeti tudi stanovitnost. Pot v pekel je torej tlakovana z opuščanjem dobrih sklepov.

  3. V čem pa je sploh problem komunistov, da govorijo o dobroti? Nosilec dobrote je neka Oseba, oni pa to izrecno zanikajo. Brez upoštevanja tega dejstva je nesmiselno govoriti o dobroti. Socializem je torej nek nesmiseln konstrukt.

Comments are closed.