Republika Slovenija mora izpolniti svojo primarno zavezo iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), da bo zagotovila varstvo človekovih pravic. Pri tem sicer lustracije kot pravni pojem izrecno ne omenja, vendar je mogoče glede na samo besedilo preambule in vsebine TUL skleniti, da je tudi izvedba lustracije ustavna zaveza bodoče države. Zakaj?
Skupščina Republike Slovenije je na skupni seji vseh zborov dne 25. junija 1991 sprejela TEMELJNO USTAVNO LISTINO O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE, v kateri je ugotovila, da izhaja iz dejstva, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo človekove pravice. Ob tem je sprejela tudi zavezo, da bo Republika Slovenija zagotovila varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije.
Država, katero smo tedaj ustavodajno urejali, naj bi bila torej drugačna kot SFRJ zlasti zaradi dejanskega in učinkovitega pravnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
SFRJ je kot rečeno in splošno znano sistematično huje kršila človekove pravice, zato je dostojanstvo vseh žrtev tedanjega režima ter dostojanstvo svojcev žrtev še vedno prizadeto, če Republika Slovenija ne bo na sistemski ravni obravnavala odgovornosti tistih, ki so naklepno kršili človekove pravice.
Človekovo dostojanstvo je nesporna človekova pravica. Ustavno sodišče je zato že ob poimenovanju Titove ulice ugotovilo neustavnost občinskega odloka zaradi kršitve človekovih pravic – dostojanstva, saj je Tito simbol režima, ki je sistematično kršil človekove pravice.
Kako je torej šele prizadeto dostojanstvo žrtve sodnega procesa, v katerem so ji bile hudo kršene človekove pravice, ko lahko vidi, da je “njen” sodnik ali “njen” javni tožilec mirno prestopil v upokojenski stan, še prej pa tudi in celo po osamosvojitvi napredoval v pravosodni hierarhiji. Lustracija je zato ustrezni postopek za povrnitev dostojanstva.
V javnosti se ob omembi lustracije pogosto razpase malodušje, češ, saj so rablji ali že pomrli ali pa so upokojeni in od tega postopka ne bo učinka.
S tem se ne morem strinjati. Tak postopek bi namreč morali razumeti v najširšem smislu – torej ne samo kot obravnavo oseb – storilcev kršitev človekovih pravic, ki so trenutno še na kakšnih javnih funkcijah, temveč kot pravno urejeno obravnavo vseh, ki so sodelovali v postopkih hujših kršitev človekovih pravic. Po svoji naravi to ni nobeno maščevanje, ampak je pravno urejeno postopanje z namenom odkriti storilce, opozoriti na storilce in njihovo dejanje ter preprečiti njihovo nadaljnje oblastveno delo, kolikor ga še opravljajo.
Če je podana tudi kazenska odgovornost storilcev, je potrebno seveda sprožiti kazenski postopek. Tu bomo pogosto trčili ob problem zastaranja, čeprav moramo imeti v vidu, da so določena kazniva dejanja tudi nezastarljiva (npr. genocid).
Da je lustracija povsem skladna z Ustavo, izhaja iz pravilne interpretacije TUL in tudi iz dejstva, da je zakonodajalec že v Zakonu o sodniški službi določil t.i. lustracijsko klavzulo, ki pa v praksi (razen v enem primeru) niti ni mogla zaživeti. Določeno je namreč, da sodnik ne more biti imenovan v ponovni mandat, če je pri svojem delu kršil človekove pravice. Pri tem pa je hkrati določeno, da imajo sodniki trajni mandat, kar pomeni, da do ponovnega imenovanja v mandat sodniške službe v praksi pravzaprav ne more priti.
Z majhnimi zakonskimi popravki se ob spoštovanju trajnega sodniškega mandata lahko de lege ferenda določi, da je negativna predpostavka za opravljanje sodniške službe ugotovitev dejstva, da je sodnik naklepno huje kršil človekove pravice. Seveda se takšno dejstvo ugotavlja v sodnem postopku z vsemi ustreznimi procesnimi kavtelami.
Smiselno bi bilo tudi zakonsko urediti objavo imen sodnikov, tožilcev, preiskovalcev, organov pregona in drugih odgovornih za kršitve človekovih pravic v konkretnih postopkih, za katere je bilo v sodnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pravnomočno ugotovljeno, da so njihove ovadbe, obtožnice ali sodbe pomenile naklepno hujšo kršitev človekovih pravic.
Namen take objave bi bil opozoriti z zgledom za vse kasnejše generacije npr. pravosodnih funkcionarjev, da kršitev človekovih pravic ne glede na zgodovinski ali časovni odmik niso in nikoli ne bodo pozabljena.
Vprašajmo se, ali smo žrtvam dali vsaj moralno zadoščenje in upanje, da bo Republika Slovenija resnično v bodoče takšne krivice preprečevala. Prepričan sem, da (za razliko od t.i. izbrisanih) te žrtve zagotovo ne bodo tožile Republike Slovenije.
Sprava brez spoznanja resnice ni mogoča.
Foto: ilConte/Flickr
