Blejsko srečanje vliva upanje, da bomo mogoče vendarle od iskanja sovražnikov prešli k pridobivanju prijateljev in sodelovanju z njimi. Ali ni to za našo demokracijo bomba kisika, ne pa »vodikova bomba«, kot strašijo »ta pravi«?
Ko sem v južni Srbiji s puško in topom služil Titu in branil samoupravni socializem, so nam oficirji vsak dan zabijali v glavo, da je naš »neprijatelj Bugarin«. Nekoč sem pri »politički nastavi«, tj. pri urah indoktrinacije, le vprašal vodnika, zakaj Bolgari, ki so komunisti tako kot mi, ne Grki, ki so v imperialističnem Natu? »Šuti i ne pitaj!« je padla komanda. Sovražnika je določala partijska doktrina, ne dejansko stanje. No, poleg zunanjega sovražnika je imela partija v kasarni tudi notranjega: mojo malenkost. Eden od Slovencev je bil v partiji in me po enem njenih sestankov opozoril, da veljam za sovražnika. Najbolj jih je motilo, da sem bil dober vojak, kar so imeli za pretvarjanje, da bi laže škodoval.
Skratka, za edine »ta prave«, za kar so se imeli komunisti, je v prvi vrsti pomembno odkrivanje in uničevanje sovražnikov.
Danes, pol stoletja kasneje, obstajajo miselni vzorci in prakse, ki jih je partija vbila v družbeno podzavest in iz katere se (nezavedno) napaja novi rod »ta pravih«. Še danes drži, kar je George Orwell zapisal v eseju Preprečevanje literature. Žal, sleherna podobnost s stanjem duha v Sloveniji ni naključna.
»Toda totalitarizem ne obljublja toliko dobe vere kot dobo shizofrenije. Družba postane totalitarna, ko postane njena struktura v nebo vpijoče umetna: to je, ko vladajoči razred izgubi svojo funkcijo, vendar mu uspeva, da se s silo ali prevaro oklepa oblasti. Takšna družba, vseeno kako dolgo vztraja, si ne bo mogla nikoli privoščiti, da bi postala bodisi strpna ali intelektualno stabilna. Nikoli ne more dovoliti resnicoljubnega beleženja dejstev ne čustvene odkritosti, ki jo terja literarno ustvarjanje. Toda človeku ni treba živeti v totalitarni deželi, da bi ga totalitarizem pokvaril. Tisto vrsto strupa, zaradi katere postanejo teme druga za drugo nemogoče za literarne namene, lahko razširi že samo prevlada določenih idej.«
Višegrajci: vodikova bomba?
Politično in medijsko so nas »ta pravi« posebej v zadnjih tednih bombardirali s svarili pred hudimi sovragi, ki se bodo zbrali na Bledu. Višegrajci so naš sovražnik številka ena, ker se pač branijo pred vsem, kar ogroža njihovo kulturo in samobitnost.
Srbi z Vučićem na čelu so bili pod Šarcem naši veliki prijatelji, Šarčeva vlada je v Beogradu zasedala s srbsko in ji obljubljala, da bo vrnila srbščino v slovenske šole. Na našo srečo je »Šarac bacio pušku u kukuruz« … in od takrat so Srbi za »ta prave« spet sovražniki. Da so to tudi Hrvati, je jasno, saj tam vlada zaostala HDZ. Poleg tega hočejo Piranski zaliv, ki jim ga je elita »ta pravih« podarila, da lahko mirno hodi na svoje vikende in barke, ki jih ima pri sosedih varno spravljene pred našo davkarijo. Zadnji stavek sem zapisal, ker mi je tako odgovoril diplomat iz Drnovškovega kroga, ko sem ga pred mnogimi leti vprašal, zakaj naša oblast ni bolj odločna glede meje z južno sosedo.
Sovrag vseh sovragov, če preskočimo Bugarina in njemu podobne, je seveda Madžarska s strašnim Orbanom. Da je tam nekaj zelo narobe, govori dejstvo, da je njihov premier izvoljen z veliko večino. Voliti Viktorja Orbana je skregano z demokracijo, mar ne?! Zato je pri nas ljudi, s katerimi se ne strinjaš, prikladno zmerjati s »črnimi madžaroni«, »prodanimi in prebarvanimi madžaronskimi svinjami«, ki se, kaj pa drugega, »prodajajo za nekaj srebrnih forintov«. Pripadniki madžarske manjšine pri nas se morajo čutiti zelo počaščene, ker je njihovo ime povzdignjeno v psovko; Romi jim zagotovo zavidajo, ker je politična korektnost »ta pravih« prepovedala uporabljati naziv Cigan v takšne namene.
Čeprav so nas »ta pravi« zadnje desetletje vodili v Moskvo in se kot hudič križa izogibali Zahoda, nam sedaj razlagajo, da je naša domovina Evropska unija, zato Bog ne daj, da bi se družili s sosedi v regiji. Mar ti niso EU? So mar Marsovci ali kaj? V Delu 22. julija sta nas o tem razsvetljevala udarna Žerdin in Markeš.
»Zdi se mi, da se je Slovenija geostrateško premaknila v konvoj, ki ima oznako višegrajska skupina. Slovenija je postala zaveznica iliberalnih demokracij, Poljske in Madžarske,« pravi Žerdin.
»To je vodikova bomba na slovensko demokracijo. Gre za izredno nevarno pozicijo. Na ravni parlamenta bi morali ukrepati,« dodaja Markeš.
»Vladavina prava je jedrna vrednota Evrope. Temu sta se uprli dve državi z demokracijo, ki ne priznavata ločenosti vej oblasti in imata celo kontradiktorne zahteve. Poljska zahteva, da se mediji vrnejo v poljsko lastništvo, medtem ko Madžarska s svojim lastništvom vdira v Slovenijo,« pravi Markeš.
»Slovenija je gradila zgodbo, da bi bila čim bliže francosko-nemškemu vlaku. Ta vlak je kot metafora popolnoma izginil iz političnega govora,« je pristavil Žerdin.
»Janez Janša je Slovenijo brez ljudskega mandata priključil Poljski in Madžarski. Ne vem, ali se zavedamo, za kako pomemben dogodek gre in kako ostro ga je treba nasloviti,« še opozarja Markeš
Delo za skupno dobro
Politika je, če je res to, ne pa politikanstvo, najprej delo za preživetje polisa, države. In to je eden od pogojev za skupno dobro posameznih državljanov in vse družbe. Vendar danes v povezanem svetu tega osnovnega interesa ni mogoče uresničevati v izolaciji (tega še »ta prava« Severna Koreja ne zmore), marveč le skupaj z drugimi državami, ki imajo enak cilj kot mi. Brez sodelovanja z vsemi, in to najprej v soseščini, potem v regiji, Evropski uniji in svetu, pač ni mogoče storiti nič dobrega zase. Iskanje sovražnikov pelje samo v izolacijo, samoizčrpavanje, samouničevanje.
Sodelovanje, ne izključevanje, mejaštvo, dobrososedski odnosi, ne zmerjanje in sovraštvo. To dela sedanja vlada in to je naloga vsake vlade, ne pa apriorno stigmatiziranje »Bugarina« oziroma v posodobljeni verziji »Madžarona«.
Pri tem tudi ne gre prezreti, da sedaj toliko opevan francosko-nemški vlak velikokrat bolj sopihajoč hlapon kot delujoča lokomotiva. Nazadnje se to kaže sedaj, ko Turčija rožlja in grozi z orožjem Grčiji, članici EU. Francozi so se zavzeli za Grčijo in njene pravice, Nemčija pa si zatiska oči pred agresivno islamistično Turčijo in poziva k pogovorom, kakor da bi Grčija ogrožala Turčijo, ne obratno. Nemško ravnanje vzbuja vse več jeze in pomislekov v Franciji. Nemčija namreč zaradi svojih delnih interesov ne ignorira le evropskega prava in zavez, marveč tudi mednarodno pravo.
Naš premier ima prav, ko pravi, da mora EU z enakimi vatli meriti vse članice, ne pa da si »jedrne« lahko privoščijo vse, druge pa jih dobijo po prstih za prazen nič.
Če hoče EU obstati, ne more ravnati po reku Quod licet Jovi, non licet bovi. (Kar si lahko privošči Jupiter, si vol ne more.)
Zato ne preseneča, da sta evropski poslanec, vodja pariškega maja ’68, Daniel Cohn-Bendit in dirigent Dionysios Dervis-Bournias podpisala članek Vsi smo grški Evropejci. V njem sta spomnila, da je Erdogan leta 2017 predlagal, da se popravi Lozanski dogovor in spremenijo meje, kar je utemeljeval: »Kako so lahko otoki v Egejskem morju grški, ko pa se z njih sliši v Turčijo?« In nadaljujeta:
»Če vsa Evropa ne postavi Turčiji meje, da bi zagotovila varnost ene od svojih članic, s kakšnimi intelektualnimi akrobacijami bomo odgovorili populistom vseh vrst, ki govorijo o njeni nekoristnosti? Ko je Emmanuel Macron poslal vojaško okrepitev v Egejsko morje, je rešil čast Evrope. In Nemčija? Bo od strani gledala to invazijo evropskega prostora, ki jo izvaja beden izvoljen diktator, ki otok Katellorizo že imenuje ‘otok Meis’.«
Temelj: slovenska kultura
K skupnemu dobru sodi tudi skrb za lastno kulturo. Vsaj to ne bi smelo biti sporno za »ta prave«, saj tretji člen ustave govori, da država Slovenija »temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Slovenskega naroda pa ni brez slovenske kulture, brez določene posebnosti in tradicije. To pa je treba gojiti, če hočemo obstati kot Slovenci. O tem je razmišljal škof Anton Martin Slomšek med valom ponemčevanja:
»Rojen Slovenec, ki svoj narod zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni; taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi, ino se nemških slabosti privadi, ino je kakor preoblečen vran od vsih zaničevan. Ne bodi vas sram, da ste Slovenci … Ne zaničujte ptujskih jezikov inu se nemškega le skrbno učite; lepši bo vam, ki znate jezika dva …«
Pravica do lastne kulture v lastni državi je enako neodtujljiva kot vse druge temeljne pravice in je zato ni mogoče podrejati individualnim zahtevam, željam in občutjem, ki jih počez izražajo »ta pravi«. Temelj naše države je slovenstvo in ta je na tem temelju demokratična republika, pravna in socialna država.
Zgodovinar Max-Erwann Gastineau je v delu Le Nouveau procès de l’Est (Nov sodni proces proti Vzhodu) (2019) pokazal, da pravice niso celotno družbeno življenje. Evropske demokracije so veliko več kot le pravne enote ali teoretične zgradbe, saj so izraz zgodovinskega ozemlja in porajanje določenega načina umeščanja v svet. Državljani so več kot le posamezniki s pravicami, ki jih določa zakonodaja, saj so tudi dediči, pripadniki posebne človeške skupnosti. To oblikujejo skupinski običaji in vrednote in ti razsojajo o skupnem dobru in ga varujejo. Zato je demokracija tako režim odločitev, ki jim daje legitimnost splošna volilna pravica, kot politična ureditev, ki omogoča ljudstvu, da ukrepa, brani svoje vrednote, uveljavlja svoje interese … Skratka, da si narod sodbo piše sam.
»Ker se oklepamo posameznikove avtonomije, pozabljamo, da je cilj demokracije tudi večanje avtonomije vseh. Pri Viktorju Orbanu me zanima njegova resnično demokratična kritika liberalizma, ki je na Zahodu skoraj ni. Na poletni univerzi v Bálványosu je povedal: ‘Liberalna demokracija je mutirala v liberalno nedemokracijo. To pomeni, da na Zahodu obstaja liberalizem, ne pa tudi demokracija’.«
Pred pol stoletja je bil sovražnik »Bugarin«, tudi jaz sem veljal za takega. Srečanje na Bledu pa vliva upanje, da bomo mogoče vendarle od iskanja sovražnikov prešli k pridobivanju prijateljev in sodelovanju z njimi. Ali ni to za našo demokracijo bomba kisika, ne pa »vodikova bomba«, kot strašijo »ta pravi«?
