Šopluk je skupni termin za pokrajino v centralnem Balkanu, ki se danes razteza med Bolgarijo, Srbijo in Makedonijo, Šopci pa oznaka za ljudi, ki tam živijo. Jezik jih očitno ne druži (pre)več, saj govorijo zelo različne dialekte vseh treh držav. V zgodovini so imeli več drugih skupnih lastnosti (kot na primer trmo in smisel za humor), danes pa je skupni občutek le še bleda senca, saj mnogi prebivalci Šopluka (vsaj v Srbiji) niti ne poznajo več tega izraza.
Z mojim načinom potovanja – potepuško kolesarjenje – sem skušal sam najti, kar je še ostalo od Šopluka. Vsem znana posebnost je seveda – šopska solata! Prva, katero so mi servirali, je bila res odlična in vredna svoje slave: znotraj zelo osvežilna, predvsem s paradižnikom in kumarami (oboje narezano na precej velike kose), od zunaj pa čisto prekrita z na tanko naribanim sirom.
Prvi vtis, sicer tudi pričakovan, je bil, da gre za precej nerazvito območje, v Srbiji še najbolj zaostalo. To se seveda pozna tudi pri turizmu.
Najslabše razvita srbska pokrajina (Šopluk) ima sicer velik potencial za turizem, vendar se nerazvitost kaže tudi na tem področju.
Potem ko preko Bookinga najdeš lepo opisan “smeštaj”, okrašen s privlačnimi fotografijami, je stvarnost seveda precej drugačna. Moja prva soba je bila kar solidna, predvsem pa je bila čista, ampak zakaj ne morejo malo popraviti tudi okolice?
Vzrok za relativno nerazvitost tega jugovzhodnega dela Srbije je podoben, kot to velja za kakšen manj razviti del Slovenije. Povsod je zelo hribovit teren in slabe prometne povezave. Srbija je ta del dobila šele po prvi svetovni vojni, zgodovinsko pa je bilo to območje bolgarsko.
Na svojem potepuškem kolesarjenju po Južni Srbiji sem si seveda z veseljem in doživetjem ogledoval tudi lepe srbske cerkvice. Komaj sem čakal, da naletim tudi na kak čarobni samostan. Ko sem že prvi dan obiskal cerkvico v Vranjski banji, sem lahko molil kot doma, saj so me z vseh strani spremljali Jezus, svetniki in – Marija. Ravno zaradi slednje mi je “sestrska” pravoslavna vera še malo bližja kot protestantska.
V zadnjih letih sem imel že kar nekaj enotedenskih “potepuških” kolesarjenj (tudi Romunija, Irska, Baltske države itd), vendar pa letos prvič z električnim kolesom. Že prvi dan sem imel za testiranje: od Vranjske banje do Bosilegrada, kar znese okrog 80 km. Bistvo pri tem pa je, da se je treba vmes povzpeti na Besno kobilo, ki pa je visoka kar 1.900 m.
Kljub hudi vročini je šlo kar gladko. Sem bil pa v drugem delu (spust) malo razočaran: pri vzponu je bil ves čas asfalt, pa sem se veselil, kako bom “šibal” navzdol. Ampak “ruska cesta” (naredili so jo Rusi pred 100 leti) na drugi strani ni imela niti metra asfalta, ampak zelo kamnit in skalnat makadam. Tako da sem se spuščal čisto počasi s krči od zavor na rokah.
“Naj za to sramoto izve cela Evropa“, so klicali za menoj.
Med vožnjo od Vranjske banje do Bosilegrada sem pa naletel na pravo ekološko (mega) bombo. Od daleč se popotniku zdi, da gre za kakšno veliko (umetno) jezero, ko pa se približaš, ugotoviš, da gre za (pol)suho materijo – naplavino, jalovino rudnika svinca in cinka v Krivi Feji. Na začetku se še nekaj blešči od vodne površine, konča pa se z grozljivim “nasipom” (kot kakšen jez, visok 150 m) sredi lepega gozda.
Ob bežnem srečanju so mi domačini ogorčeno povedali, da se nevarna dejavnost dogaja (in še vedno nadaljuje) že 50 let. Imela naj bi zelo negativne posledice za zdravje in je že veliko njihovih sorodnikov umrlo za boleznimi, povzročenimi z velikimi dozami nevarnih cianidov. “Naj za to sramoto izve cela Evropa!” so klicali za menoj. Ko sem preverjal na spletu, sem videl, da se nosilci dejavnosti branijo pred obtožbami z običajnimi birokratskimi postopki, sumljivimi inšpekcijskimi pregledi in argumentom o 400 delovnih mestih.
Posledice delovanje rudnika svinca so vidne še kilometre daleč spodaj, kot lahko vidimo na primer v temle potočku.
Svetovna atrakcija je Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki
Zelo slikovita je pokrajina ob cesti od Bosilegrada do Vlasinskega jezera (katero je kar 1.200 visoko), v okolici Božice. Med raznovrstnim cvetjem sem opazil celo čredo divjih konj!
Svetovna atrakcija (vendar premalo poznana in promovirana) je pa Vlasinsko jezero s svojimi PLAVAJOČIMI OTOKI. Kakšnih 20 jih je in kadar je voda visoka (gre za umetno jezero!) in potegne močan veter, se selijo od enega konca do drugega… kjer se spet za nekaj časa “zasidrajo”. Na njih raste veliko trave, grmičevja, cvetja in celo manjših brez. Njihova “debelina” je do 3 m in so dovolj čvrsti, da se po njih lahko sprehajaš, s podobnim občutkom, kot po močvirju. To sem tudi sam preizkusil z lastnimi nogami.
Ker vas verjetno zanima (kot je tudi mene), kako so lahko nastali takšni plavajoči otoki, kot jih ni nikjer na svetu, vam bom pa razložil. Pred letom 1949, ko je bila Vlasina zaradi elektrarne poplavljena, je bilo tu veliko poljedeljstva ter posledično tudi nekakšnega humusa, šote (po srbsko treset), kar se je dvignilo in ostalo na površini. Ker je bilo to zelo hvaležno gnojilo za razne rastline, so se tu kar naselile, čeprav ni bilo kontakta z dnom jezera. Postopoma so tako nastali res veliki otoki, od katerih so se nekateri za stalno pripojili obali, nekateri pa še do danes spreminjajo lokacijo.
Za ilustracijo si lahko ogledate bosonogega kapitana ladjice, ki demonstrira kako je stati in se gibati na poraščenem plavajočem otoku.
Neizkoriščeni turistični potenciali
Tudi pri tako lepem jezeru, kot je Vlasinsko, s svetovnim unikatom plavajočih otokov (na katerih rastejo celo drevesa), pa je popotnik priča nerazvitemu turizmu tega dela Srbije. Oba prva hotela, katera sem našel, sta bila zaprta, čeprav bi bila lahko prav uporabna. Tale na sliki naj bi bil včasih celo ena od številnih Titovih rezidenc (čeprav se domačini ne spomnijo, da bi jih sploh kdaj obiskal). Prenočišče sem zato našel pri enem privatnem “panzionu” in sem zelo zadovoljen. Tole na sliki je pa zaprto zaradi nekakšnega spora med arabskim lastnikom in državo v zvezi s kanalizacijo.
Ko smo se z ladjico vozili po lepem Vlasinskem jezeru, nam je kapitan pokazal na samotni obali zaraščeno kočo in povedal, da so jo naredili prav in samo za snemanje filma SENKE USPONENA, v katerem je imel glavno vlogo Velimir Bata Živojinović.
Iz radovednosti sem si film še isti dan ogledal (kar na telefonu) in videl, da so res dobro izkoristili naravno okolje, pa tudi izkušene starejše igralce. Prav to je namreč bistvo tega filma: usoda ostarelega in zapuščenega igralca.
Ogled filma vam zelo priporočam!
Da je Vlasinsko jezero 1.200 m visoko, sem se zavedal šele ob spustu proti Leskovcu, ko sem skoraj 70 km samo še “bremzal”. Ker se je medtem vreme precej spremenilo, me je vmes občasno tudi malo polilo, ampak sem vseeno doživel še precej zanimivega.
Crna trava: kjer so srbski vojaki zaspali in zamudili bitko na Kosovem polju
Ravno na dan našega Velikega šmarna po božji volji nisem ostal brez “maše”. Slučajno sem v Crni travi obiskal simpatično cerkvico, kjer so imeli ravno pravoslavno bogoslužje (dobro uro je trajalo), tudi ob njihovem prazniku.
Pravoslavni obredi me vedno fascinirajo z njihovim ceremonialom, petjem in (na pol razumljivo) staro cerkveno slovanščino. Tudi tokrat je bilo tako. Pri “maši” nisem mogel odkloniti njihovega “obhajila” v obliki običajnega kruha. Po obredu sem se pa pridružil njihovemu običajnemu druženju pred cerkvijo, ko mi je ena “ljuta” kar zapasala, glede na mraz in meglo v okolici.
Sem izvedel tudi od kje in kdaj ime kraja – Crna trava: ko so se Srbi odpravljali na bitko pri Kosovem polju, je ena velika skupina vojakov tukaj prespala. Pa so bili utrujeni in predolgo zaspali. Tako dolgo so spali, da so bitko zamudili. Njihov poveljnik jih je kasneje preklel in napovedal, da bo celo trava počrnela na mestu, kjer so (za)spali.
Obisk jugovzhodnega dela Srbije, kot tudi druge dele Šopluka (Bolgarija in Makedonija) toplo priporočam. Gospodarsko in turistično (še) ne dovolj razvita hribovita pokrajina skriva veliko zanimivih naravnih in zgodovinskih atrakcij (kot na primer Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki). Vse je dostopno tudi z avtomobili, vendar priporočam kolesarjenje, saj boste tako lažje vzpostavljali stike z največjim bogastvom te skrivnostne dežele, s prijaznimi Šopci.
V Beogradu obujal spomine, ko je bil še glavno mesto Jugoslavije
Zadnji dan sem izkoristil še za malo potepanja po glavnem mestu Srbije. Ob tem sem obujal spomine na čas, ko je bil še glavno mesto Jugoslavije.
Ker sem tedaj služil vojsko na jugu Srbije, v Raški, sem kar precejkrat v Beogradu prestopal iz vlaka na avtobus. Mesto se je precej spremenilo, jaz pa tudi. Še najbolj drugačen je Novi Beograd, kjer pa sem bil pred več kot 50 leti v mladinski delovni brigadi. Udeležba ni bila (več) ravno obvezna, ampak jaz sem imel en drug motiv: v enem mesecu sem se lahko (povsem od začetka) naučil voziti avto, naredil vse teoretične in praktične tečaje ter izpite in se vrnil z veljavnim vozniškim izpitom. Nisem pa se niti zavedal, kaj se je tega “revolucionarnega” leta 1968 dogajalo na političnem področju. Medtem, ko so se študenti prerivali z miličniki, so nas izkoriščali za režimsko medijsko propagando ter na televiziji kazali navdušeno delovno mladino.
Več slik z opisanega potovanja pa lahko vidite tule.
