Ž. Turk za Siol tudi o tem, da je Pahor skoraj izgubil zaradi sprave

Grafični prikaz rezultatov drugega korga predsedniških volitev 2017 (modro Šarec, rdeče Pahor) / foto: Državna volilna komisija

Volitve pa so bile tesne tudi zato, ker je Borut Pahor kot ključni dosežek svojega mandata opozarjal na spravo.

Pahor je poleg tega, kar spada med predsednikove tekoče posle, delal spravo. S tem je k Šarcu odgnal dovolj levih volivcev, da je bila tekma napeta. Desne volivce, ki bi morali to nagraditi, pa je doma zadržala ostra kritika, ki je na predsednika Pahorja priletela z desne. Da ni naredil dovolj. Pozabljajo, da je politika umetnost možnega, kult pa verovanje v nemogoče. Kar nekaj razumnih ljudi so soočenja prepričala, da se je Pahor namesto z zdravstvom ukvarjal s spravo; da je predstavnik elite, Šarec pa eden od nas.

Malo je manjkalo, pa bi se izšlo tudi drugače in bi na volitvah slavili opciji, ki ju zanima vzdrževanje državljanske vojne; slavili s tem, da bi Pahor ne bi bil izvoljen. Prva opcija trdi, da se ve, kdo je zmagal v tisti vojni. Druga opcija ima ob tej zmagi velike pomisleke. Ni bila namreč samo zmaga nad fašizmom, ampak tudi zmaga proti razrednim sovražnikom. Predsednik Pahor si je s tem, da se je postavil za spravo in se aktivno trudil za pomiritev Slovencev, skoraj zapravil svoj drugi mandat. Da je vseeno zmagal, kaže, kako dobro je presodil, kako daleč sme s spravo iti, da jo bo lahko nadaljeval.

Spravo tisti, ki so proti njej, dajejo v nič, češ, ne potrebujemo sprave, ljudje so spravljeni. Res so se na osebni ravni sosedje nehali sovražiti. Družba pa ostaja nespravljena. Dokaz za to je, da nobena druga tema ne dvigne toliko prahu, toliko polemik na družbenih omrežjih, tako zagrizene razprave kot prav dogajanje med drugo svetovno vojno.

Sprava pomeni, da edini pogled na dogajanje med drugo svetovno vojno ni več delitev na zmagovalce in poražence, na domoljube in izdajalce, na pravo in napačno stran, ampak priznanje, da se je med drugo svetovno vojno dogajala tudi državljanska vojna in da se ve, kdo jo je sprožil. Da ni bila samo kolaboracija, ampak je bila tudi in predvsem protirevolucija, ki je brez revolucije v takem obsegu zagotovo ne bi bilo.

Pri odnosu do revolucije stoji in pade slovenska dekomunizacija. Ki je nujna za polno vrnitev Slovenije v naročje človekovih pravic, demokracije in tržnega gospodarstva – torej vrnitev v liberalni ustroj zahodnega sveta. Očiščen revolucije lahko NOB postane narodnograditeljski mit, skupaj z osamosvojitvijo.

Več o tem na Siol.