Ž. Turk, blog: Cena nezaupanja

Oni dan sem se v eni od “problematičnih” mediteranskih držav peljal na letališče. Taksist je govoril solidno angleščino: “Du not let d trojka in”, je žugal. Ko pride trojka, je hudič, ker mislijo, da znajo bolje voditi državo od domačinov. Kar do neke mere drži – domačini so pač zavozili državo – v celoti pa ne. Delajo brez posebne sentimentalnosti do tistih, ki jih bi to prizadelo, ali strahu pred izgubo glasov volivcev. Trojka ne gre na volitve.

Trojka ne pride iz kakšne posebne zlobe, ampak zato, da da upnikom neko osnovno zaupanje – da bodo dobili denar, ki ga bodo še posodili, tudi nazaj. Trojka pride, ker država brez sposojenega denarja ne more funkcionirati – nima denarja za plače učiteljev, zdravnikov, sodnikov, uradnikov, nima denarja za pokojnine, bolniške, porodniške, socialne podpore.

Zadnje, kar si Evropa želi, je, da bi evrske domine še naprej padale ena za drugo. Nihče, še najmanj pa Nemčija, si želi, da bi Slovenija v naslednjih mesecih zaprosila za pomoč. In bi se nemški davkoplačevalci pred volitvami spraševali, zakaj bi s svojimi prihranki reševali še Slovenijo. Ne zanima jih dosti, ali imamo levo ali desno vlado, zanima jih vlada, ki je sposobna uveljaviti ukrepe, ki bodo državo držali nad vodo. Če bo imela leva vlada mir pred sindikati in mediji, pa naj bo leva. Če leva lahko bolj zategne pas, toliko bolje.

Več: blog Čas-opis